Dodatek: razna razmisljanja o Ameriki
|
Napisal:Jernej Barbic
Jernejeva domaca stran: http://www.cs.cmu.edu/~barbic |
|
|
Napisal:Jernej Barbic
Jernejeva domaca stran: http://www.cs.cmu.edu/~barbic |
Americani so zelo ponosni na svojo drzavo in jih je 11. septembra precej sokiral. Americani so zelo patriotski in to tudi na zunaj kazejo: trajno izobesene ameriske zastave na mnogih javnih mestih, patriotske nalepke na avtomobilih, ko so mi popravljali kopalnico, je vodovodni instalater imel na orodju nalepljeno amerisko zastavo, tajnice na mojem oddelku imajo na vratih nalepko "podpirajmo naso vojsko", ravno tako take napise pogosto vidis na elektronskih panojih na avtocesti, itd. Po 11. septembru je splosno nezaupanje do tujcev iz arabskih drzav nekoliko naraslo. Do mene je velika vecina ljudi se vedno zelo tolerantna in tukaj nikdar nisem bil neposredno sikaniran kot tujec. Najpogostejsa reakcija do mene kot tujca je nevtralna: tako kot do kogarkoli drugega. Druga najbolj pogosta reakcija pa je neke vrste radovednost, od kje sem. ZDA so na splosno precej tolerantna drzava do izobrazenih tujcev, po mojem mnenju bolj kot drzave Zahodne Evrope.
V Zahodni Evropi je sicer problem, da Slovence "pakirajo" skupaj z ostalimi drzavami vzhodne Evrope in nas dojemajo kot neke podrazvite in revne bivse komuniste, ki zivijo v materialni in mentalni revscini. Nekako, kot da je vsa vzhodna Evropa en velik "junkyard", kjer se bohoti kriminal in korupcija in od koder ne pride nic dobrega. Amerika je bistveno bolj dalec od Evrope in je dojemanje te meje med Z in V Evropo nekoliko bolj zabrisano, ceprav se vedno je prisotno.
Povprecen American je ponosen na svojo lastno drzavo in njene dosezke. Mnogi Americani so jezni in uzaljeni, ker si je nekdo drznil napasti Ameriko in stejejo, da si tega niso zasluzili. Ameriko hocejo braniti in pri tem imajo vecinoma dobre patriotske namene. Vcasih pa na zalost to vodi do neprijetnih situacij, v katerih se znajdejo nakljucni nedolzni tujci. Precej ljudi tukaj podpira ukrepe, ki se izvajajo v okviru vojne proti terorizmu, vendar se zdalec ne vsi. Pogosta napacna percepcija o ZDA je, da tu vsi enoznacno podpirajo sedanjo amerisko administracijo. Mnenja so deljena: od tistih, ki podpirajo vecino ukrepov, do tistih, ki podpirajo le nekatere in tistih, ki sploh ne podpirajo prakticno nicesar. Na moji univerzi je bila velika vecina profesorjev in studentov proti vojni v Iraku. Vedno znova poslusam zgodbe o ameriskih studentih z moje univerze, ki so sli na nekajtedensko potovanje v Evropo in so tam od mnogih ljudi slisali negativne stvari o ZDA, ceprav se ti studenti sploh ne strinjajo s sedanjo amerisko politiko. V zadnjem casu je zaradi velikega stevila zrtev in nasilja slisati vedno vec pozivov za spremembo politike do Iraka - vendar, kocka je padla in zdaj je tezko iti nazaj. Obstaja tudi opazna razlika v porocanju o svetovnih dogodkih s strani ameriskih medijev in evropskih. Zato, ce bos iz Amerike preko Interneta gledal slovenska porocila, se bos le stezka ujel v pogledih s tistimi Americani, ki gledajo samo CNN ali pa Fox News (to so glavni mediji v ZDA in jih spremlja veliko ljudi). To utegne za nekatere tuje studente biti problem in lahko vodi v obcutke izolacije in v sindrom "we-they".
V zadnjem casu je USCIS (U.S. Citizenship and Immigration Services, to je tista institucija ameriske vlade, ki skrbi za vizumsko politiko in nadzor tujcev v Ameriki, ta institucija se je do pred kratkim imenovala INS, po novem pa se imenuje USCIS) zaostrila pogoje za bivanje tujcev v Ameriki. Po novem mora vsak tujec vsakic ko se preseli znotraj Amerike, to uradno sporociti USCIS. Ce tega ne stori, se to, ce zaides v kaksne tezave, lahko potencialno uporabi kot eden od argumentov za deportacijo. Po drugi strani, v ZDA je trenutno (leto 2006) 11 milijonov ilegalnih tujcev in jih je nemogoce deportirati: to bi povzrocilo propad mnogih ameriskih podjetjih, ki so od te ilegalne delovne sile odvisna, da ne govorimo o druzbenih in politicnih implikacijah takega dejanja. Po dogodkih 11. septembra so v ZDA uvedli doloceno "crno listo", na kateri so doloceni sumljivi tujci. Ti se morajo 1x mesecno javljati USCIS, postopek podaljsevanja vizuma je za njih zelo zakompliciran, ko zapuscajo ZDA, lahko to storijo samo preko tocno dolocenih letalisc in ne kjerkoli, ipd. Na to crno listo lahko prides, ce si drzavljan katere od Ameriki sovraznih drzav. Poleg tega na to listo lahko prides, ce si v zadnjem casu potoval v katero od sumljivih drzav in za to potovanje nimas dobrega opravicila. Tretji nacin je, ce si student in studiras dolocena "obcutljiva podrocja" (npr. jedrska fizika ali balisticne rakete). O vsem tem (vsaj v zacetni fazi) odloca imigracijski uradnik (podal sem poenostavljen opis, stvari pa se tudi pogosto spreminjajo). Zagotovo pa je, npr. za zahodne Evropejce malo verjetno, da se vse to pripeti ravno njim.
To poglavje sem napisal zato, ker bos kot podiplomski student v ZDA prezivel vec let in te morda zanima, kaksen bo tvoj status v tem casu in kako podiplomske studente (po mojem mnenju) na splosno dojema ameriska druzba.
Studenti imajo na splosno v Ameriki nizke dohodke. To velja za dodiplomske studente in tudi za podiplomske studente. To je drugace kot v Sloveniji, kjer se nekoga (do neke mere) spostuje ze samo zato, ker je student, ker to pac pomeni, da je sposoben vlagati nek miselni napor, ipd. V Ameriki t.i. "general public" (se pravi druzba v splosnem) dodiplomske in podiplomske studente pogosto tretira zelo podobno. Oboji spadajo v splosno kategorijo "student" in to, ali si dodiplomski ali podiplomski, je pogosto sekundarnega pomena. Tako je po mojih izkusnjah pogosto bilo pri najemanju stanovanja, pri obisku zdravnika, pri srecanju nakljucnih ljudi, pri avtomehaniku, pri odpiranju bancnega racuna in podobno. V tem je razlika v primerjavi s Slovenijo, kjer imajo podiplomski studenti redne sluzbe in doloceno mero ugleda, ker so pac ze diplomirali. Podiplomski studenti v Sloveniji se ne predstavljajo kot "studenti", ampak kot asistenti, mladi raziskovalci, redno zaposleni in podobno. Dohodki ameriskih studentov so nizki v primerjavi s povprecjem celotne populacije. Dodiplomski studenti tipicno placujejo astronomske solnine in so zato itak do vratu zadolzeni (izjema so otroci bogatih starsev, a to ni tipicen primer). V Ameriki nekateri starsi otroke "postavijo na cesto" nekje pri 18 do 21-ih letih in od tam dalje se morajo znajti sami, tudi financno. To sicer se zdalec ni vedno tako, je pa bolj pogosto kot v Sloveniji. Tako zivljenje je potem precej drugacno kot v Sloveniji, kjer starsi (vsaj ponavadi) svoje otroke podpirajo celo zivljenje in imajo z njimi blizje stike tudi, ko so otroci ze odrasli. Srecal sem kar nekaj Americanov, ki, recimo, niso vedeli (in jih to tudi ni zanimalo), kje so pokopani njihovi stari starsi. Logika, ki stoji za tem, je, da se mora vsakdo v zivljenju "sam dokazati". V Ameriki je veliko bolj kot v Evropi prisotno razmisljanje, da je vsak svoje srece kovac in da je mozen "american dream", kjer nekdo z lastnim delom in sposobnostmi zleze po druzbeni lestvici navzgor brez zunanje pomoci. No, vseeno, ce pogledamo statistike trenutnih ameriskih bogatasev, se vidi, da jih je precej ze startalo iz bogatih druzin, ki so jim ves cas v zivljenju pomagale.
Podiplomski studenti ponavadi imajo kaksno stipendijo, a ta ni zelo visoka in zadostuje kvecjemu za varcen nacin zivljenja. Ne pricakuj, da si bos s podiplomskim studijem v ZDA bistveno financno opomogel. Ce npr. primerjam druzbeno-ekonomski status (v Sloveniji) nekoga, ki kot mladi raziskovalec (ali kako drugace) opravlja podiplomski studij v Sloveniji, s statusom (v Ameriki) tipicnega podiplomskega studenta v Ameriki, lahko recem, da je status v Sloveniji boljsi. Kot mladi raziskovalec prejemas placo, ki je za slovenske razmere nadpovprecna (sicer se vedno ni visoka), poleg tega pa imas tudi dolocen druzbeni status. Npr. placa mladega raziskovalca oziroma asistenta v Sloveniji je visja od place npr. tajnice na fakulteti, medtem ko je v ZDA ponavadi ravno obratno. Tako je npr. tu na mojem oddelku za racunalnistvo, ki je eden od treh najboljsih v ZDA. Velik problem v Sloveniji pa so stanovanja - najemnine so relativno visje kot v ZDA in to v Sloveniji precej zniza povprecno kvaliteto zivljenja slovenskih podiplomskih studentov.
V Ameriki imajo ucitelji na splosno povprecen druzben polozaj. Placa ni izjemno visoka in delo ni posebej druzbeno cenjeno (zato so ameriske javne sole tudi vcasih slabse kvalitete in zato ljudje, ki imajo denar, otroke posiljajo v privatne osnovne sole, srednje sole in univerze). To velja sicer predvsem za osnovne in srednje sole. Poklici, ki v Ameriki prinasajo visoke dohodke, so zdravnik, odvetnik, manager (CEO), s trdim delom lahko tudi vrhunski znanstvenik/raziskovalec (a tezje kot ostale kategorije, razen ce ni poseben primer; npr. ustanovi svoje uspesno podjetje - taki primeri pa so bolj izjema kot pravilo). Vsi ti poklici so izredno zahtevni (in stresni) in zahtevajo enormne kolicine dela (60-urni delavnik), tako med studijem, kot med samim delom.
V Ameriki je bottom line, koliko denarja zaslusis na leto in kako veliko moras za to delati. Pri tem je to, kar pocnes v zivljenju, vecinoma v drugem planu in podiplomski studenti niso ravno tisti, ki (kot studenti, po koncu studija je druga zgodba) sluzijo veliko denarja. Posledica tega je ne pretirano visok druzbeni status podiplomskih studentov. Npr. precej mojim kolegom je v stikih z nasprotnim spolom nerodno priznati, da so podiplomski studenti. To namrec lahko hitro izpade negativno: pomeni, da veliko delas in imas malo denarja. Veliko je odvisno tudi od tega, kje v ZDA si. Ce zivis v Bostonu, ki ima veliko univerz in mesto zivi skupaj s svojo veliko studentsko populacijo, je vecja verjetnost, da je oseba na sosednjem sedezu v metroju student medicine. Ce si v srednje velikem ameriskem mestu, je tam ponavadi veliko vec t.i. "blue collar" jobs - in ti ljudje so preprosti obicajni ljudje, ki posteno opravljajo svoje delo. Doktorati, znanost, zahtevna izobrazba, itd. ni nekaj, kar je del njihovega zivljenja. Pri tem imam v mislih stike s splosno amerisko populacijo - na univerzah seveda ljudje zelo cenijo izobrazbo. V tem pogledu je ameriska druzba precej materialisticna - ceni v prvi vrsti financni uspeh. Po moji oceni se izobrazba in duhovne vrednote v Sloveniji v povprecju cenijo ravno toliko kot se v povprecju cenijo v ameriski druzbi. Amerika ima to prednost, da je bogata drzava. Kljub temu, da za veliko vecino ameriskega prebivalstva podiplomski studij ni zanimiv in sploh ni prestizen, se pogosto najdejo nacini, da se uspesne doktorande (ampak sele po doktoratu) v ZDA zelo solidno placa. Mnogi tuji znanstveniki so zato s svojim statusom zadovoljni in ostanejo v ZDA. Hocem reci, na ZDA pogosto sploh niso tako zelo vezani in sploh ni nujno, da jim je ameriska druzba in nacin zivljenja vsec. Na voljo jim je dobra zaposlitev, ugledna pozicija v akademskih krogih in seveda tudi dobro placilo. Po mojih opazanjih ameriski znanstveniki vecinoma zivijo v svojem krogu kolegov z univerze, so razmeroma dobro placani in se v vecini ne vtikajo v razna druzbena dogajanja, politiko in podobno (ceprav so izjeme). V Sloveniji naceloma kot druzba poudarjamo pomen znanja, ampak uspesnih znanstvenikov (se) ne nagrajujemo (oziroma ne zmoremo nagrajevati) na primerljiv nacin kot npr. v ZDA. Po mojem mnenju pa v tem pogledu Slovenija sploh ni neka posebna drzava. Veliko je danes drzav na svetu, kjer naceloma cenijo znanje, kjer se trudijo narediti gospodarstvo bolj konkurencno z vlaganjem v znanje, a v praksi svojim najbolj izobrazenim ne zmorejo zagotoviti ustreznih pogojev za delo in ustrezne financne stimulacije. To potem hitro lahko povzroci nezadovoljstvo in tudi beg mozganov, kar seveda vodi v zacaran krog.
Ce ti bo dolocena sola ponudila stipendijo za podiplomski studij, naj te to ne zavede, da bos mislil, da bos imel veliko denarja. Stevilka se bo, preracunana v SIT, morda zdela visoka za slovenske razmere, ampak za ameriske razmere ne bo visoka. Konkretno, povprecni skupni letni dohodki podiplomskega studenta (bruto, odsteti je treba se 14% davek) so ponavadi okoli 20.000-25.000 USD, kar v Ameriki ni veliko denarja (vse, kar je pod 40.000 USD, je povprecno). Za primerjavo: zacetna placa nekoga z dodiplomsko izobrazbo (prejeto na CMU) iz racunalnistva je okrog 60.000 USD (pri tem mislim na sluzbo nekje v nekem podjetju v ZDA). To pomeni, da se mora nek sposoben mlad American z dodiplomsko izobrazbo z moje sole za 6 let sprijazniti s 2.5x nizjo placo, ce gre na podiplomski studij. Mnogi sposobni se ne. Ne gre samo za nizjo placo, gre tudi za izogib dolgemu in pogosto stresnemu procesu podiplomskega studija. V ameriski druzbi po mojem osebnem mnenju imeti doktorat tudi ni tako zelo druzbeno cenjeno kot v Sloveniji, kjer imeti doktorat prinasa nek splosen druzbeni ugled. V sluzbi lahko tudi nabiras delovne izkusnje in v teh 6 letih ze precej napredujes. Poleg tega obstajajo v ZDA se druge priloznosti. Nekateri sposobni diplomanti dodiplomskega programa moje univerze ustanovijo lastno podjetje. Kapital imajo delno sami (ali pa starsi), ali pa ga dobijo preko t.i. "venture capitalists". Ce jim uspe prodreti na trgu, imajo po 6 letih ze zelo solidno financno pozicijo. Tako prednost neka primerljiva oseba z doktoratom, ki je 6 let zivela z nizkimi dohodki, le stezka nadoknadi. Ce jim ne uspe, se vedno lahko gredo v vsako obicajno sluzbo. Ob podiplomskem studiju za vse to ne bi bilo casa, saj podiplomski studij v ZDA pomeni polno zaposlitev. Marsikatera priloznost je tako lahko zamujena. Kljub temu se nekateri sposobni Americani se vedno odlocajo za podiplomski studij: zelijo biti raziskovalci, odkrivati nove stvari, uciti na univerzi, doktorat pa jim pomeni tudi osebno izpolnitev. Vsi pa se zavedamo, da v financnem smislu to za vecino ne bo optimalna odlocitev. Doktorata ne pocnemo za denar, ampak zato ker imamo radi znanje, ker radi odkrivamo nove stvari, ker je nase delo zanimivo in stimulativno, ker pocnemo nekaj dobrega za vse clovestvo.
Zaradi vseh zgoraj omenjenih neprivlacnih lastnosti podiplomskega studija obstaja v ZDA pomanjkanje kvalitetnih kandidatov za podiplomski studij. Zaradi tega so ameriske univerze prisiljene na podiplomski studij sprejemati veliko tujcev. Ti tujci so pogosto iz revnejsih drzav in so vec kot srecni, ko jim univerza ali posamezen oddelek ponudi npr. polno stipendijo v letni visini 20.000 USD. Takojsnje zaposlitve v ZDA z visoko placo jim niso na voljo, ker nimajo diplome z ameriske univerze, nimajo vzpostavljenih kontaktov s podjetji in ker obstajajo ovire v imigracijski zakonodaji. Ti tujci so tako pripravljeni trdo delati na podiplomskem studiju v ZDA. Za veliko ljudi je to sicer naravna odlocitev, ker so pri studiju bili prej uspesni, imajo interes za doktorski studij in bi tako ali tako sli na podiplomski studij v svoji domaci drzavi. V zameno za vse to prejmejo priloznost bivanja v ZDA, priloznost pridobiti si vrhunsko izobrazbo, priloznost, da zapustijo svoje prejsnje okolje in tudi priloznost, da se bodo z leti v ZDA pocasi povzpeli na druzbeni lestvici. To nekaterim tudi uspe, ampak se zdalec ne vsem - po mojem mnenju uspe veliko manj ljudi, kot je to splosna percepcija o ZDA na zunaj. Ameriski filmi kazejo vecinoma ekstremne primere, saj zivljenjske zgodbe preostalih 99.9% ljudi niso dovolj zanimive za filmsko uprizoritev.
Nekateri Americani niso prevec navduseni nad tem prihodom izobrazenih tujcev, ker so tujci njim konkurenca in so pripravljeni delati vec za manj denarja. Univerze se temu trzno prilagajajo in posledica je, da so placa in standard nizki za vse, tudi za v Ameriki rojene podiplomske studente. Jaz sem tak odnos nekajkrat zacutil do mene osebno s strani nekaterih (sicer redkih; to ni tipicen primer) mojih ameriskih sosolcev. To ni bil zelo prijeten obcutek.
Pogosto tuji podiplomski studenti pridejo v ZDA zelo solidno izobrazeni in jih zato ameriske univerze rade vzamejo. To izobrazbo so si pridobili v domaci drzavi, malce ironicno povedano ravno zaradi naporov njihove domace drzave za izboljsanje nivoja znanja. Na nek nacin tako ZDA zelo poceni pridobivajo veliko talenta, izsolanega do dodiplomskega nivoja v neki drugi drzavi, na stroske neke druge vlade. Hkrati se le malo vrhunsko izsolanih Americanov zaposluje izven Amerike, tako da tok talenta tu poteka vecinoma v eni smeri. Res pa je, da se veliko tujih studentov po studiju dejansko vrne v svojo domaco drzavo (nekje sem prebral, da je takih kar polovica vseh tujih studentov). Po mojem mnenju ZDA ne moremo kriviti za to enosmerno cesto talentov. Amerisko gospodarstvo je ustvarilo razmere, kjer je znanje zazeljeno in cenjeno. Vzpostaviti take razmere pa ni enostavno in je pravzaprav velik dosezek neke druzbe, v tem primeru ameriske. Vlade drzav po svetu morajo same zagotoviti pogoje, ce zelijo, da bodo najbolj sposobni mladi radi ostajali v domaci drzavi. Po mojih izkusnjah ni potrebno veliko, da se take razmere ustvarijo. Ni namrec enostavno zapustiti svojega domacega okolja in iti na nek drug kontinent.
In tu se zdaj poraja vprasanje, kaksni so umestni razlogi, da se nekdo odloci za podiplomski studij v druzbi, kot je ameriska. Seveda, vsak clovek ima svoje razloge, ampak po mojih opazanjih jih je nekaj skupnih. Podiplomski studij je za ljudi, ki radi raziskujejo, ki zelijo biti univerzitetni profesorji, ki radi ucijo, pisejo raziskovalne clanke, potujejo po znanstvenih konferencah, ki imajo zeljo nekoc delati z mladimi studenti. Ce ti je cilj predvsem formalni naziv, ce si pod pritiskom starsev, okolja, itd. - vse to niso dobri razlogi za podiplomski studij in (vsaj tu v ZDA) obstaja precej alternativnih priloznosti.
Znotraj Amerike obstajajo tudi velike razlike v zivljenjskih stroskih. Velika mesta so bistveno drazja od podezelja. Niso redke situacije, ko nekdo gre studirat npr. v New York City (NYC), dobi neko stipendijo, ko pa prispe v NYC, zelo hitro ugotovi, da je po financni plati prisiljen stanovati v revnejsih predelih mesta. Poleg tega so znotraj ZDA tudi velike razlike v nacinu zivljenja v posameznih mestih in posameznih zveznih drzavah. Da, vse skupaj spada pod deznik, ki se mu rece ZDA, in ameriska kultura in nacin zivljenja so prisotne kamorkoli gres v ZDA, a lokalne razlike so se vedno velike. Splosen stereotip (ki je po mojih izkusnjah resnicen) je, da je podezelje bolj konzervativno kot mesta, ima slabso infrastrukturo, manj kvalificirano delovno silo, itd. Ta kontrast med ameriskim podezeljem in ameriskimi mesti je zelo podoben kontrastu med slovenskim podezeljem in slovenskimi mesti. V ZDA obstajajo mega-centri kot so LA, New York, Boston, Philadelphia, Chicago, Atlanta, San Francisco, Washington DC. To so velika kozmopolitanska mesta, kjer bivajo ljudje z vseh koncev in vetrov, kjer je razmeroma veliko tujcev, veliko avtenticnih restavracij, kulturnih ustanov, ipd. Zatem sledi zelo veliko stevilo malo manjsih mest, ki so za slovenske razmere sicer velika (recimo 0.5 mio prebivalcev), a ki imajo zelo podezelski utrip, npr. Saint Louis, Pittsburgh, Cincinatti, ipd. Ta mesta delujejo po utripu nekako kot manjsi kraji v Sloveniji, le da so po velikosti bistveno vecja. Imajo velika predmestja, nekaj velikih mega-shopping centrov (ki so kopije enakih centrov v drugih mestih ZDA). Center mesta je pogosto precej nezanimiv (vecinoma pisarne v neboticnikih), tipicno bistveno manj zanimiv kot npr. v Ljubljani. Raznih kaficev z mizami zunaj je manj (ce sploh so). Okrog mesta je speljana velika obvoznica, ki se povsem zapolni (zamasi) ob 8:30am in 5:30pm. Javni transport ni prevec dobro razvit in se z njim vozijo predvsem revnejsi sloji - vsi ostali pa imajo svoj avto in se vozijo z njim v sluzbo in po opravkih. Mesto ima ponavadi stadion za baseball ali za ameriski nogomet.
Americani poznajo zelo mocno delovno etiko. Delavnost je v ZDA vrlina. Vecina Americanov zelo veliko dela (v povprecju vec kot v Evropi in vec kot v Sloveniji - to za Americane ni nujno samo dobro) in ima zelo malo placanega dopusta. To velja prakticno za vse poklice in velja tudi za studente, posebej podiplomske. Tezavnost programa je seveda odvisna od vec faktorjev, npr. kvaliteta sole, ampak splosno pravilo je, da so podiplomski studenti v Ameriki zelo zaposleni. Dodiplomski studenti so zaposleni veliko manj. Po moji oceni je dodiplomski studij v Ameriki lazji kot v Sloveniji, pri podiplomskem studiju pa je ravno obratno.
Ziveti v ZDA kot tujec je privilegij, ki ga dolocen tujec uziva, ne neka samoumevna pravica. Tako na to gleda vecina Americanov in tako je tudi usmerjena imigracijska zakonodaja. Vizumska zakonodaja je precej stroga in tudi ce imas npr. doktorat znanosti (iz Amerike), po koncu studija ni avtomaticno, da bos dobil trajno dovoljenje za delo in bivanje v ZDA, kaj sele drzavljanstvo. Lokacija (tip) zaposlitve lahko bistveno vpliva na hitrost in zahtevnost teh postopkov: na univerzah je v splosnem lazje kot v industriji. Visji nivo izobrazbe ti sicer pomaga, a sam po sebi ni dovolj. Po pripovedovanju dolocenih ljudi, ki so v ZDA emigrirali pred 20 leti, je v zadnjih 20 letih imigracijska zakonodaja postajala vedno strozja in je danes bistveno tezje emigrirati v ZDA kot pred 20 leti. V vsakem primeru vse imigracijske postopke urejas preko za to posebej namenjenega oddelka (ministrstva) ameriske vlade (USCIS, to je bivsi INS). Ponavadi tudi najames odvetnika, da te v teh postopkih zastopa.
Ameriska delovna zakonodaja za tujce je zapletena, a poenostavljeno povedano, obstajata dva nacina preko katerih tujec lahko dela v ameriskem podjetju: preko zacasnega delovnega vizuma ali preko stalnega dovoljenja za bivanje ("green card"). Ponavadi zacnes z zacasnim delovnim vizumom in si potem prizadevas, da prejmes green card. Zacasni delovni vizum je omejen na enega samega delodajalca, se pravi da sluzbe znotraj ZDA ne mores menjati (oziroma jo pod dolocenimi pogoji tudi lahko, ampak tezko). Green card ti daje polno svobodo ziveti v ZDA, lahko poljubno menjas sluzbe, v vsem si izenacen z ameriskimi drzavljani, edino nimas volilne pravice in pa green card ti zapade, ce za predolgo obdobje zapustis ZDA. Ko imas green card vec let, lahko zaprosis za amerisko drzavljanstvo.
Ce delas na univerzi, ali v raziskovalnem laboratoriju kaksnega vecjega ameriskega podjetja, ponavadi ni prehudih tezav z dovoljenji za delo in ni tako tezko dobiti green card. Se vedno postopki sicer sploh niso enostavni - ameriski vladi moras dokazati, da zadoscas nekim ne tako preprostim pogojem, kot so objava vec raziskovalnih clankov, mednarodni ugled, aktivno sodelovanje pri recenzijah clankov v znanstvenih revijah, pisanje neodvisnih znanstvenikov o tvojem delu in podobno. Vsake toliko casa tudi slisim za kaksen primer, ko so nekemu mlademu profesorju (ne-ameriskemu drzavljanu seveda) tako prosnjo za green card tudi zavrnili, kar je seveda zelo slabo za tvojo kariero: pomeni, da moras najti neke druge netipicne resitve, delati se naprej z zacasnim vizumom, ali pa se moras izseliti iz ZDA. Raziskovalni laboratorij pomeni, da delas raziskave, pises znanstvene clanke, enako kot profesor na univerzi, le da v podjetju. Tvoja pozicija mora biti tenure-track. Ce imas doktorat znanosti in samo razvijas visokotehnoloske produkte, ce delas na aplikaciji raziskav na konkretnih produktih, se pravi, ce so tvoje raziskave usmerjene v neposredne koristi podjetja, kjer si zaposlen, to ni raziskovalni laboratorij (kot ga definira ameriska imigracijska zakonodaja). V tem primeru moras postopek za green card izvesti povsem enako kot vsi ostali tujci, zaposleni na obicajen nacin v nekem podjetju. V Sloveniji ta koncept raziskovalnih laboratorijev ni razsirjen in koliko vem, v taki obliki ne obstaja. Tudi v ZDA ga imajo samo le najvecja podjetja, ki si lahko privoscijo, da nek majhen del zaposlenih v sluzbi ves cas ali vecino casa dela raziskave in pise raziskovalne clanke, ki nimajo neposredne direktne zveze s konkretnimi produkti podjetja. Npr. take laboratorije ima IBM, Microsoft, itd.
Za vsa ostala dela v podjetjih (se pravi ne strogo raziskovalna) pa velja naslednje. Ko imas enkrat s konkretnim delodajalcem podpisano pogodbo o zaposlitvi, je mozno razmeroma hitro dobiti *zacasni* delovni vizum (t.i. vizum "H1B"). Postopek za to sicer ni enostaven, ni poceni in delodajalec mora v njem aktivno sodelovati. Ti vizumi so namenjeni ljudem z izobrazbo, ki prinasajo na ameriski trg delovne sile dolocena znanja. Za preprostejsa delovna mesta delovnih vizumov prakticno ni, kar pomeni, da je skoraj nemogoce imigrirati v ZDA, razen ce imigracija ne gre preko druzinske linije oziroma poroke. Na splosno je ameriska imigracijska zakonodaja zapletena, napake te lahko precej stanejo in bos prakticno za vse korake potreboval pomoc specializiranega odvetnika, kar seveda ni poceni.
Ce imas v Sloveniji partnerja (fanta/punco), potem se ta partner ne bo mogel preseliti skupaj s tabo v ZDA, razen ce si ne sam preko svoje lastne zaposlitve v ZDA uredi imigracijskih papirjev (seveda, lahko te obisce za nekaj mesecev preko turisticnega potovanja, a ne more v ZDA ostati za dlje casa). Ce si s partnerjem porocen, potem ti zacasni delovni vizum omogoca, da partner s tabo zivi v ZDA, vendar v ZDA ne sme biti zaposlen (razen ce sam ne najde lastne sluzbe v nekem podjetju, ki je pripravljeno placati za njegov/njen delovni vizum, kar ni tako enostavno, ce ne gre za visoko kvalificirano delovno silo oziroma deficitaren poklic). V praksi sem videl primere, kjer je eden od partnerjev bil zaposlen preko zacasnega delovnega vizuma, zakonec pa je z njim vec let zivel v ZDA povsem legalno, a brez moznosti zaposlitve, kar je seveda lahko velika frustracija.
Za zacasni delovni vizum (in tudi za green card) ne mores zaprositi sam, ampak to stori podjetje v tvojem imenu (prej moras seveda s podjetjem imeti podpisano pogodbo o zaposlitvi). Ameriska vlada proti dodatnemu placilu (okoli $1000) omogoca "hitro procesiranje vloge" za zacasni delovni vizum. Ce tega ne placas, te obravnavajo po pocasnem postopku, kar lahko traja 6 mesecev ali vec. Ko imas vizum odobren, moras iti na amerisko ambasado v svojo domaco drzavo, da ti v potni list izdajo vizum (ce si ze v ZDA, moras iti nazaj v Slovenijo, da to uredis; tega ne mores urediti v ZDA). Ta zacasni delovni vizum je vezan na delodajalca in sluzbe v ZDA ne mores menjati.
Ameriska vlada omejuje stevilo novih vizumov, ki
se lahko izdajo v vsakem letu.
Vizuma ni mozno dobiti, ce je kvota podeljenih
vizumov za tisto leto ze izcrpana. Ta kvota je ena sama, globalna
in enotna za ves svet (ni razdeljena na posamezne drzave).
Vanjo se stejejo vsi podeljeni H1B vizumi, ne glede
na drzavljanstvo kandidata. To pomeni, da si v tem smislu
izenacen z drzavljani Indije, Kitajske, od koder prihaja zelo veliko
stevilo kandidatov, kar kvoto pogosto tudi hitro zapolni.
Letna kvota zacasnih delovnih vizumov
je trenutno (2005) razmeroma nizka (65.000 H1B vizumov na leto)
in je premajhna za celo leto, zato se kvota izrcpa pred koncem leta
in od tedaj dalje se vizumi ne izdajajo vec. Leto za zaposlitvene
namene glede vizumov se v ZDA zacne
1. oktobra in konca 30. septembra naslednje leto.
To pomeni, da ce isces sluzbo spomladi ali poleti, da bos moral
na zacetek dela cakati na 1. oktober, pa cetudi imas doktorat
in je tvoje delovno mesto tehnolosko zelo napredno.
Za primerjavo: ob koncu 90.-ih let prejsnjega stoletja so bile kvote
visje (okrog 195.000),
gospodarska kriza v zacetku tega tisocletja in 11.september
pa so jo precej oklestili.
Za posamezno zaposlitveno leto se je mozno zaceti
v naprej prijavljati ze aprila (seveda moras potem cakati na 1. oktober
na zacetek zaposlitve). Kvote so tako tipicno izcrpane ze vec mesecev
pred 1. oktobrom (torej preden se ustrezno zaposlitveno leto
sploh zacne) in se potem vizumi ne podeljujejo vec do naslednjega leta.
To pomeni, da moras sluzbo najti in podjetje mora potem zaprositi za vizum
v pravem obdobju leta, ali pa moras iti za vec mesecev domov v svojo
maticno drzavo in cakati
na pravo obdobje leta (taki primeri se v praksi seveda dogajajo).
Dodatno: po novem obstaja se dodatna kvota 20.000 H1B vizumov,
za katero lahko kandidirajo le tisti, ki imajo magisterij ali
doktorat z ameriske univerze. Tudi ta kvota se izrcpa veliko
pred 1. oktobrom, ceprav nekoliko kasneje kot splosna kvota 65.000.
Ker lahko za vizum zaprosis sele, ko imas podpisano pogodbo za sluzbo, delodajalci pogosto ne bodo ravno navduseni skleniti pogodbe s tabo, ce je jasno, da bos moral na zacetek dela potem cakati vec mesecev. V nekaj mesecih se lahko v podjetju, ki je del dinamicnega ameriskega gospodarstva, precej spremeni, npr. klima postane bolj ali manj ugodna za nova zaposlovanja, spremenijo se potrebe in usmeritve, itd. Veliko je odvisno od tega, kako mocno si te delodajalci zelijo. Ce imajo na voljo enakovredne ameriske kadre, se bodo pac odlocili za njih, ker jim to povzroca manj stroskov, ker lahko ti ljudje takoj nastopijo s sluzbo, itd. Tak koncni rezultat je (s stalisca ameriske vlade) tudi namen vizumske politike - zascita svojih lastnih drzavljanov.
Delati in ziveti z zacasnim vizumom je zelo drugacna situacija, kot ce imas trajno dovoljenje ("green card"), ki ni vezano na delodajalca in ki ti daje veliko pravic. Ce sluzbo izgubis in imas le zacasno dovoljenje, moras v 8 dneh zapustiti ZDA (in tvoj zakonec tudi, ce zivi v ZDA na podlagi tvojega delovnega dovoljenja). To se strogo izvaja. Res da je v ZDA precej ljudi ilegalno (na crno), a nobeno normalno podjetje te na ta nacin ne bo hotelo zaposliti. V vsakem primeru pa odsvetujem krsenje ameriske imigracijske zakonodaje.
Izguba sluzbe se v ZDA lahko zgodi hitro, saj v ZDA ne obstajajo zaposlitve za nedolocen cas. Vsi (tudi Americani) so zaposleni preko pogodbe in to lahko delodajalec kadarkoli prekine brez kaksne posebne utemeljitve. Niso potrebni neki krivdni razlogi. Odpovedni roki so npr. 14 dni in izgubiti sluzbo je v ZDA nekaj zelo obicajnega. Seveda sluzbo lahko izgubis tudi ne po svoji krivdi, npr. ce gre podjetje v stecaj, ce se ne ujames dobro s svojim sefom, itd. Res pa, da je trg velik. Ce imas znanja in spretnosti, ponavadi lahko najdes novo ustrezno zaposlitev. Pogosto to pomeni, da se zaradi nove sluzbe preselis na cisto nek drug konec Amerike. To je del ameriskega zivljenja, kjer si prijatelje zaradi menjave sluzbe prisiljen menjati vsake nekaj let. Pa tudi ce jih ne, pogosto ne ves, koliko casa boste v dolocenem predelu ZDA ti in tvoji prijatelji sploh se ziveli. Za ameriske drzavljane in tiste tujce, ki imajo green card, to ni tako zelo velik problem - je pa problem za tujce v zacasnem vizumu - ker je njihova pravica do bivanja v ZDA neposredno vezana na eno konkretno sluzbo in delodajalca. Torej, trg delovne sile je bistveno bolj na prepihu kot v Sloveniji.
Odvisno sicer od specificnega podjetja, a ziveti z zacasnim vizumom je lahko precej stresno, ker si vedno v rahli negotovosti, da bos morda moral zapustiti ZDA. Zato je tezje planirati na dolgi rok ali si ustvarjati druzino. Vcasih to povzroci, da potem v strahu za sluzbo tujci delajo dolge urnike, ne koristijo dopusta in so pripravljeni marsikaj pozreti. Doloceni delodajalci to tudi izkoriscajo, posebej ker jih v to sili krut konkurencni boj na notranjem ameriskem trgu (in zadnje case tudi globalno). V ZDA je splosno znano, da so tuji delavci vcasih za podjetja se bolj zazeljeni kot domaci, ker morajo tujci zaradi nezmoznosti menjave sluzbe delati vec; ce jim kaj v sluzbi ni vsec, ne morejo groziti z odpovedjo, itd. Sicer pa ni nujno, da ce delas preko zacasnega delovnega dovoljenja, da se bo vse to dejansko tudi zgodilo. Vsako podjetje je zgodba zase, zelo veliko je odvisno od srece. Nekateri tujci pac vse to potrpijo in na koncu pridejo dobro skozi, spet drugi naletijo na tezave. Jaz osebno poznam primer nekega Indijca, ki je v ZDA opravil doktorat racunalnistva. Preko zacasnega vizuma H1B se je potem zaposlil v nekem podjetju, ki je zaslo v financne tezave in je zacelo mnozicno odpuscati zaposlene. Ta Indijec ni bil odpuscen, je pa potem v strahu, da bo on naslednji odpuscen (kar bi pomenilo, da bi moral prakticno takoj zapustiti ZDA), sam "na skrivaj" poiskal novo sluzbo. Ko je enkrat imel novo sluzbo zagotovljeno, je dal odpoved. Ampak, ta nova sluzba je slabse placana, tudi precej manj zanimiva kot prejsnja, moral se je preseliti na cisto drug konec Amerike v neko precej manj atraktivno mesto. Je pa (zaenkrat) nova sluzba bolj stabilna - sprejeti je pac moral nekoliko slabse pogoje v zameno za to, da se naprej sploh lahko biva v ZDA. Ima to sreco, da je samski in nima druzine, sicer vprasanje, kako bi to sploh bilo izvedljivo. Vse to je naredil preventivno - brez da bi sploh dejansko bil odpuscen v prvotnem podjetju. Ne gre za to, da bi ta Indijec ne bil sposoben - je precej bister, marljiv, na svoji ameriski univerzi je opravil prakticno dva doktorata, je definitivno precej sposobna oseba, ampak, ce podjetje zaide v tezave, se pac ne izbira, koga se odpusti, in nobeno delovno mesto ni varno.
In kako vse te stvari dojemajo drugi Slovenci, s katerimi sem prisel v stik v ZDA? Slisal sem razlicna mnenja. Nekateri se ne nameravajo matrati z vsemi temi postopki in si bodo sluzbo raje poiskali na evropskem trgu delovne sile. Drugi racunajo na solidne sluzbe v ZDA in pricakujejo/upajo, da si bodo vse te papirje ze nekako uredili. Bottom line je, da imas kot tujec ze od vsega zacetka neko slabost, ki je drugi nimajo in moras to nekako kompenzirati. Veliko pomaga, ce se s svojimi sefi dobro ujemames, ce delas za podjetje, ki je financno v dobrem stanju ali ce si za podjetje nujno potreben tezko zamenljiv kader.
Kot ze receno, trajna resitev je le trajno dovoljenje za delo ("green card"), ampak postopki za to so dolgi (okvirno okrog 3 leta), pogoji pa niso enostavni (strozji kot za zacasni vizum) in marsikdo jim ne more zadostiti. Postopka ne mores zaceti sam, ampak ga mora zaceti tvoj delodajalec. To v praksi pogosto pomeni, da se moras v podjetju najprej uveljaviti kot sposobna in za posel nujno potrebna oseba, sele potem delodajalec zacne postopke za tvoj green card. Zavedati se je treba, da ti postopki delodajalca veliko stanejo in da mora delodajalec vmes ameriski vladi tudi dokazati, da na ameriskem trziscu delovne sile ne obstaja tebi enakovredna oseba z ameriskim drzavljanstvom, ki je pripravljena prevzeti tvoje delovno mesto. V ta namen mora delodajalec to "nadomestno" osebo tudi aktivno iskati, preko oglasov v casopisih, na sejmih, borzah delovne sile, itd., in sele ce ni odziva, je to zadosten dokaz, da ustrezna institucija ameriske vlade dovoli nadaljevanje postopka za trajno delovno dovoljenje. Obstaja tudi tveganje, da delodajalec to osebo dejansko najde in je z njo bolj zadovoljen kot s tabo, tako da potem tebe odpusti. Torej, preden pridobis "green card", moras delati z zacasnim vizumom. Ne obstajajo nobena pravila, ki bi delodajalca obvezovala, da v dolocenem roku zacne postopke za green card. Skupna dolzina vseh zacasnih vizumov (tudi ce menjas podjetja in pridobis nov zacasni vizum) je zakonsko omejena na 6 let, kar pomeni, da zavlacevanje ne deluje v tvojo korist. Dolzina trajanja obdobja z zacasnim dovoljenje je zelo odvisna od podjetja, od splosne gospodarske klime in tudi od tvojih sposobnosti. Slisal sem za primere, ko je nekdo bil 2 leti v zacasnem vizumu, preden so se postopki za trajno dovoljenje zaceli, spet v nekem drugem primeru so se postopki zaceli prakticno takoj po zaposlitvi. V vsakem primeru postopki trajajo vec let, ko se enkrat zacnejo.
Vecina tujcev v ZDA (misljeni so tisti, ki imajo namen tu ostati) iz vseh omenjenih razlogov zeli cimprej imeti green card. Zaradi tega je imigracijska birokracija prezasedena in ne zmore sproti procesirati vlog (oziroma se tej vladni sluzbi namenja premalo sredstev iz ameriskega proracuna). Tujci v ZDA nimajo volilne pravice in tako tezje vplivajo na take odlocitve. V ZDA obstajajo politiki, lobiji, interesna zdruzenja, ki se zavzemajo v prid imigracijski zakonodaji, obstajajo pa tudi ekvivalentna zdruzenja, ki se zavzemajo proti, in danasnja situacija je neke vrste kompromis med razlicnimi mnenji glede urejanja teh vprasanj. Vecja mesta in dolocene zvezne drzave imajo vecje deleze atraktivnih delovnih mest, zato je tam vec tujcev (California, New York, Massachusetts, Illinois, itd.). Na teh podrocjih so cakalne vrste za "green card" zato daljse kot drugje. Ta postopek je tudi neke vrste naravna selekcija. Vrata v ZDA se za trajno odprejo le najbolj sposobnim tujcem, najbolj iznajdljivim in zilavim, itd. Sicer je po mojem mnenju to majhna farsa: zadeva je razvrednotena glede na ogromno stevilo ljudi, ki stalno v ZDA prihajajo ilegalno mimo vseh postopkov. Ampak ti "ilegalci" tipicno potem delajo poceni fizicna dela, so zelo ranljivi in tako pogosto tarca raznih izkoriscevalcev. Malo za hec, leta 2036 verjetno ne bomo vec govorili o zvezni drzavi California, ampak bo to Mexicania.
Med postopkom pridobivanja trajnega dovoljenja ne mores menjati sluzbe (oziroma ce jo, celoten postopek zapade). Postopek ni izvedljiv, ce te tvoj delodajalec pri tem ne podpira in aktivno sodeluje. To pomeni, da si vec let vezan na nekega konkretnega delodajalca, kar je lahko za tebe tvegano. Glede na velike stroske ni vedno nujno, da je delodajalec navdusen nad vsem tem. Posebej majhna ameriska podjetja ponavadi nimajo ljudi z ustreznimi imigracijskimi znanji, ker je to neprakticno (prevec stane), ravno tako pa so dragi tudi odvetniki. Zaradi tega se tujci pogosto odlocajo za zaposlitve v vecjih podjetjih, ki si lahko privoscijo imeti zaposleno osebo, katere "job description" je resevanje delovnih papirjev za tujce.
Ce izgubis sluzbo, moras vse zaceti znova (ce se ti seveda prej z novo sluzbo pravocasno uspe izogniti tistemu o zapustitvi ZDA v 8 dneh). Vse to se dogaja tudi ljudem z doktorati. Poznam vec ljudi z doktoratom znanosti, ki so zelo sposobni, dobronamerni, marljivi in tudi iznajdljivi, a imajo se vedno kar precej tezav s pridobivanjem trajnega dovoljenja za bivanje. Npr. nek Argentinec z doktoratom iz jedrske tehnologije je tukaj v Pittsburghu zaposlen v nekem znanem podjetju in je ze 2 leti in pol v postopku za green card in postopku ni videti konca. Meni veckrat pove, da se pocuti izkoriscanega, da njegovi nadrejeni zavlacujejo s temi postopki in ga hkrati zasipavajo z ogromnimi kolicinami dela. On pa seveda ne more reci ne, ker zeli ostati v ZDA, ker ne zeli nazaj v bankrotirano Argentino (kot se je on izrazil). Spet v nekem drugem primeru poznam neko magistro racunalnistva, po rodu iz Kitajske, ki dela tu v Pittsburghu v nekem racunalniskem podjetju. Ona je ze 3 leta v postopku za green card in sicer v zadnji fazi. Vendar, ta zadnja faza vsebuje tudi "security check", ki zdaj traja ze vec kot 1 leto in pol in nihce, noben odvetnik ali institucija, ji ne zna povedati, kako dolgo bo postopek se trajal. Povedala mi je, da je to zato, ker je iz Kitajske in ker je njena kombinacija imena in priimka (ce ju zapises v latinici) na Kitajskem zelo pogosta. To pomeni, da mora ustrezni ameriski organ preveriti vse obvescevalne podatke o vseh osebah s tem imenom in priimkom in teh je lahko tudi vec tisoc. Njen postopek se je tako nekje zataknil v predalu na nekem ministrstvu - in rekla je, da z mozem razmisljata o tozbi zoper amerisko vlado; vendar se bojita, da si bosta s tem samo pridobila negativne tocke in samo zakomplicirala svoj lasten primer. Vse to ne bi bilo tako nujno, ce se ne bi podjetje, v katerem ta Kitajka tu v ZDA dela, zdruzilo z nekim drugim podjetjem. Zaradi racionalizacij so med drugim odpustili njenega sefa, kar je postavilo tudi njeno delovno mesto pod vprasaj, s tem pa tudi postopek za green card. Ce izgubi sluzbo, celoten postopek propade in mora v osmih dneh najti novo sluzbo (in delati tam z zacasnim dovoljenjem in zaceti green card postopek od zacetka). Ce sluzbe ne najde, se mora vrniti na Kitajsko (ali pa iti med "ilegalce", kar seveda ni opcija).
Kot sem napisal, skupno trajanje vseh zacasnih dovoljenj v celotni "karieri" dolocenega posameznika je omejeno na 6 let (studentski vizumi ne stejejo v to kvoto, stejejo le zacasna delovna dovoljenja). Ce ti v tem casu ne uspe pridobiti stalnega dovoljenja, moras zapustiti ZDA. Ce npr. delas v nekem podjetju in si v postopku 2 leti, a izgubis sluzbo, imas potem samo se 4 leta casa, da ta postopek od zacetka ponovno izvedes v nekem drugem podjetju. Namen vsega tega je zascita ameriskega trga delovne sile pred poceni konkurenco iz tujine. Naval na amerisko gospodarstvo je se vedno velik iz mnogih azijskih drzav kot so Indija, Kitajska, Pakistan in enostavno ni mesta za vse. Zato po svoje razumem, zakaj obstaja tak sistem, ceprav bi si zelel, da bi bil bolj cloveski.
Ce se porocis z ameriskim drzavljanom, lahko hitro dobis green card in ti potem ni treba iti skozi zgoraj opisani postopek. Enako velja, ce si npr. profesor v ZDA, ali raziskovalec v podjetju - vendar mora to res biti research lab, ne samo npr. visokotehnolosko delovno mesto, se vedno pa moras zadostiti dolocenim zahtevnim pogojem. V ZDA je na splosno znano, da se v sili doloceni ljudje porocajo na papirju (proti placilu), samo zato, da jim ni treba iti nazaj v svojo revno domaco drzavo. Obstaja crni trg, kjer se (privlacne) zenske iz revnih vzhodno-evropskih drzav (npr. Rusija) porocajo z Americani. Vcasih gre preprosto za to, da dolocen American najde lepo mlado zeno nekje na Internetu in se potem z njo poroci (kar po mojem mnenju seveda ni sporno). Spet v drugih primer gre za fiktivne poroke: dolocena oseba placa doloceno vsoto v zameno za poroko, se preseli v ZDA (kjer ima potem boljse papirje kot vsi doktoranti, ki se vec let matrajo preko postopkov v podjetju) in potem s svojim "zakoncem" seveda ne zivi skupaj. To je seveda protizakonito, zelo tvegano iz vec razlogov (v dolocenih primerih lahko med drugim vodi v suzenjske odnose/izsiljevanja, itd.) in to odsvetujem.
To vprasanje ni namenjeno toliko bodocim studentom, ampak sem ga dodal za izboljsanje splosnega razumevanja o razmerah na ameriskem akademskem trgu. Povprecna 9-mesecna zacetna bruto placa za mladega (novega, ravno po opravljenem PhD ali post-doc) profesorja na podrocju racunalnistva je okrog $80,000-$85,000. Ta znesek, deljen z 9 in pretvorjen v neto in v SIT, znese okrog 1.2 mio SIT na mesec. To je za slovenske razmere seveda velik znesek, a upostevati moras tudi, da so cene v ZDA 2-3x visje kot v Sloveniji. Vseeno pa se ameriski profesorji vecinoma pocutijo, da so ustrezno nagrajeni za svoje trdo delo. Profesorji v ZDA niso revezi, so pa ponavadi zelo zaposleni in imajo malo prostega casa. Posebej tisti, ki zivijo izven najvecjih dragih metropolitanskih sredisc, si ponavadi lahko privoscijo, da si s svojo placo prej ali slej kupijo svojo hiso (sicer ne s celotnim placilom v naprej, ampak delno na kredit; ampak, pod razumnimi pogoji, kjer kredit ne pobere prevelikega dela place). Take stvari so po mojem tudi eden od glavnih razlogov za "beg mozganov". Ali si npr. mlad profesor v Ljubljani lahko kupi svojo hiso samo s svojo placo?
Ena velika razlika v primerjavi s Slovenijo je, da so place zelo odvisne od podrocja dela. Za podrocje ekonomije so mi moji prijatelji povedali, da so stevilke visje, okrog $120,000-$140,000 (vendar tudi znotraj ekonomije profesorske place lahko zelo varirajo glede na posamezno disciplino ekonomije). Za vecino znanosti so place nizje kot v racunalnistvu, ceprav ne pretirano nizje (kakih $10,000-$15,000 nizje). Kot ekstremno nizek primer place naj navedem profesorje filozofije, ki tudi na najbolj uglednih univerzah prejemajo okrog $40,000. Naj pa takoj povem, da jaz takih razlik ne podpiram in da definitivno mislim, da si filozofija zasluzi bistveno vec.
Place so v ZDA ponavadi navedene za 9 mesecev, ker se od profesorjev pogosto pricakuje, da si bodo sami preko svojega raziskovalnega denarja krili poletja. Ce jim to uspe, se placa ustrezno povisa. V Kanadi je glede tega drugace: tam so place ponavadi navedene za 12 mesecev in se izplacujejo celo leto (se pravi podoben sistem kot v Sloveniji). Tu v ZDA je povsem normalno, da profesorji delajo tudi poleti in imajo malo pocitnic. Ce je nek profesor zelo uspesen pri crpanju raziskovalnega denarja, si lahko na ta nacin zelo poveca svojo placo - to je v bistvu tudi nacin nagrajevanja uspesnih. Ce je manj uspesen, se mora zadovoljiti z 9-mesecno placo in iz tega kriti se poletne mesece (ceprav 9-mesecna placa je ze itak visoka in to ni nek velik problem). Vecji problem pri taki neuspesnosti crpanja raziskovalnega denarja je, da sole na to pogosto gledajo negativno in so profesorji prisiljeni najti neko dodatno resitev za poletje, ce ne zelijo trpeti na ugledu. Je pa zelo odvisno tudi od splosne tekmovalnosti posamezne univerze. Naj povem se to, da so dolocene sole glede tega se bolj ekstremne: na moji soli (CMU) moji profesorji dobijo placanih od univerze samo 6 mesecev, preostanek place pa si morajo sami zagotoviti iz svojega raziskovalnega denarja in ce si ne morejo, je to zelo slabo za njihovo kariero. V zadnjem casu pa doloceni programi financiranja znanosti s strani ameriske vlade ne prejemajo vec toliko sredstev kot nekoc, zaradi drugih izdatkov (vojna v Iraku, obramba pred terorizmom, odprava skode po hurikanih, itd.). Nekateri profesorji v moji skupini so tudi precej jezni zaradi vsega tega. To povzroca se vec tekmovalnosti, ker je denarja manj, kar posledicno vodi v se vec dela in se manj (nic) prostega casa. Obeti za naprej trenutno tudi niso najbolj roznati, vsaj glede na to, kar pravijo doloceni profesorji na mojem oddelku. Je pa se vedno tako, da bodo najbolj sposobni preziveli, le letvica se dviguje gor in dol, glede na trenutne ekonomske moznosti ZDA.
Za primerjavo naj navedem, da so tipicne bruto place za post-doc na podrocju racunalnistva okrog $40,000-$45,000. Tipicni letni bruto dohodki PhD studenta na podrocju racunalnistva (vsaj na najboljsih solah) pa so okrog $20,000-$25,000.
Vec statistik o placah ameriskih profesorjev lahko najdes tukaj (ampak le za racunalnistvo).
Pred odhodom v ZDA sem 2 leti vodil vaje pri predmetu Operacijske raziskave v 4. letniku dodiplomskega studija na Fakulteti za racunalnistvo in informatiko v Ljubljani. Na moji univerzi v ZDA (Carnegie Mellon University) sem ravno tako dvakrat vodil vaje in sicer pri dodiplomskih predmetih racunalniska grafika (4.letnik) in racunalniski sistemi (2.letnik). Vodenje vaj (t.i. TAing) je v vecini podiplomskih programov v ZDA obvezno in marsikje podiplomski studenti porabijo bistven del svojega casa za vodenje vaj. Na mojem oddelku je kolicina vaj v mejah normale. Sem pa slisal zgodbe od drugod v ZDA, kjer podiplomski studenti velik del casa porabijo za vodenje vaj in jim potem ostane malo casa za pisanje doktorata (kar je lahko problem, ce oddelek hkrati od njih zahteva, da doktorirajo v dolocenem roku, ce se temu ustrezno pogojuje dodatna financna pomoc s strani univerze, itd.)
Razlika med vodenjem vaj v ZDA in Sloveniji je bila velika. Na splosno bi rekel, da mi je vodenje vaj bilo za odtenek bolj vsec v Sloveniji kot tukaj na moji univerzi (CMU) v ZDA. Naj pa napisem, da je CMU v samem ameriskem vrhu za racunalnistvo, poleg tega pa je hkrati se privatna univerza, zaradi cesar je malce specificna. Precej stvari mi je bilo na CMU vsec: sistem domacih nalog je precej ucinkovit, domace strani predmetov na Internetu so zelo dodelane, izpiti se popravijo hitro, profesorji so na voljo med govorilnimi urami in se radi osebno pogovarjajo s studenti; znanje, ki se posreduje, je relevantno, sveze in kvalitetno. Studentov se ne matra z nekim zastarelim znanjem, ki se ga potem napiflajo in tudi hitro pozabijo in nikoli vec uporabijo. Vsebina predmetov se stalno izboljsuje in vecina profesorjev se trudi predmet predavati bolje kot njegov predhodnik, ga izboljsati, narediti predavanja bolj zanimiva, prosojnice in skice bolj pregledne, vkljucevati vec humorja, nazornih ilustracij, studentom iti cim bolj na roko. Redki so tukaj profesorji, ki se do studentov obnasajo vzviseno, ki so nedostopni, ki studentov ne jemljejo resno (ce taki so, se studenti pritozijo na univerzo, ki ukrepa; ne pozabimo, da so v ozadju visoke solnine). Ne zgodi se, da bi nek profesor dolocen predmet naredil pretezek in potem vrsto let na njem "metal" studente. Zelel bi si, da bi tudi nasi slovenski studenti imeli dostop do tako kvalitetnega znanja, kot ga imajo moji studenti tukaj.
Velika razlika v primerjavi s Slovenijo je tudi to, da tukaj velika vecina studentov studij konca, medtem ko je v Sloveniji osip zelo velik - v Sloveniji pogosto studij konca le 50% ali manj studentov od tistih, ki so se vpisali v 1. letnik. Tu na CMU je studij precej zahteven, ampak, za studente se lepo skrbi (seveda, spet potem, ko so placali visoko solnino) in velika vecina studij konca v rokih (4 leta). Redki morda podaljsajo studij za kaksno leto, se redkejsi pa ne koncajo.
Studenti na moji univerzi v ZDA so zelo drugacni od slovenskih studentov. V ZDA so ze dolgo v veljavi zelo visoke solnine, tako da so ameriski studenti pogosto zelo zadolzeni in bodo kredit za solnino odplacevali se dolga leta po diplomiranju. Nekateri so iz bogatih druzin in vcasih malce razvajeni in so v zivljenju navajeni, da dobijo vse na pladnju (niso pa seveda vsi otroci bogatasev taki). Ce cesa ne dobijo, se znajo hitro pritozit na visjo instanco. Velika zadolzenost studente tukaj po mojem mnenju vcasih dela frustrirane, da potem od ucnega osebja pricakujejo zelo veliko: sestanki izven govorilnih ur, priprava dodatnega ucnega materiala, individualna pomoc pri domacih nalogah med vikendi in podobno. Vse to naredi studijski proces zelo prijazen do studentov in hkrati casovno zelo zahteven do profesorjev in asistentov. Imel sem primer studenta, ki je zaspal pisni izpit (ki je bil od 10:30 zjutraj) in kot razlog je navedel to, da je dolgo v noc studiral za izpit. Napravili smo en povsem nov izpit (se pravi povsem nova vprasanja, kar vzame kar nekaj casa) samo za njega, da je imel moznost pisni izpit potem pisati naslednji dan. Mislim, da bi v Sloveniji v takem primeru student preprosto moral pocakati na naslednji izpitni rok. Tukajsnji studenti so ambiciozni in se borijo za visje ocene, bolj kot je to obicajno v Sloveniji. Zgodi se, da na koncu leta studenti, ki so med oceno, poskusajo doseci visjo oceno tako, da gredo k profesorju in samoiniciativno sprasujejo, ce lahko naredijo se eno dodatno seminarsko za zvisanje ocene. Pri tem pogosto tudi uspejo: kariera profesorjev je zelo odvisna od evaluacije njihovega dela s strani studentov - in ce gres studentom pri takih stvareh na roko, je vecja verjetnost, da bodo oddali pozitivno mnenje o tebi - s tem pa bo vodstvo tvojega oddelka imelo boljse mnenje o tebi kot profesorju. Seveda se upostevajo tudi druge stvari, ne samo evaluacije studentov - ampak, evaluacije studentov se tukaj jemljejo bolj resno kot je to navada v Sloveniji in tukajsnji studenti znajo biti po mojih opazanjih do profesorjev v svojih evaluacijah precej strogi. Ameriski studenti dojemajo studij kot nekaj, za kar so placali in na asistente in profesorje gledajo kot na ljudi, ki so placani zato, da njim pomagajo pri njihovem studiju. Npr. na mene kot asistenta so pogosto gledali podobno kot npr. nekdo gleda na natakarja v restavraciji: oseba, cigar poanta in namen je sluzenje potrebam stranke (studenta v tem primeru).
V Sloveniji sem bolj kot tu v ZDA cutil neko doloceno spostovanje s strani studentov, ker sem pac ze imel diplomo in sem bil nekaj let starejsi. Slovenski studenti asistente nekako dojemajo kot "na pol profesorje". Snov se naucijo vecinoma sami in le izjemoma posiljajo emaile asistentom in profesorjem, v katerih pricakujejo doloceno pomoc s snovjo, pomoc pri resitvah domacih nalog, individualne sestanke izven govorilnih ur in podobno. Tu na CMU je vse to zelo pogosto in ce to kot asistent zavracas, se steje, da si slab asistent. Jaz tega nisem zavracal - delal sem veliko in sem na koncu tudi prejel oceno studentov 3.75 na lestvici od 1 do 4. Asistenti imajo v Sloveniji vec avtoritete kot tu na CMU. V Sloveniji je njihova beseda pogosto dokoncna odlocitev, cez katero se studenti ponavadi ne pritozujejo, vsaj ne javno. Le v primeru vecjih krsitev so mozne pritozbe. Tukajsnji studenti se pritozujejo veliko vec in to za veliko manjse stvari, tudi za malenkosti. Do dolocene mere je to del ameriske kulture: saj poznamo prizore, ko se kaksen ameriski turist v Evropi (npr. v Firencah) zacne nervozno pritozevati, ker je nekje neka vrsta predolga ali pa ker je v njegovi kavi prevec sladkorja.
Ko sem vodil vaje v Sloveniji, sem zelo rad podajal jasno in nazorno razlago in studentje so na to pozitivno reagirali. Enako sem pocel tudi tu v ZDA in sem tudi prejel zelo pozitivne reakcije. Se pa je zgodilo tudi to, da je dolocen del studentov potem pricakoval in zahteval samo se vec. Za te studente je logika preprosta: ce nekdo snov dobro podaja, je to treba izkoristiti, tako da se iz asistenta izcrpa cimvec. Seveda to pomeni vec dodatnega dela za asistenta, a to pac ni studentov problem. Pri dolocenih stvareh sem zato moral malce potisniti nazaj, reci pri dolocenih stvareh tudi ne. Cesa takega mi prej v Sloveniji nikoli ni bilo treba. Po mojem mnenju nekaterim ameriskim studentom manjka nek smisel za mero: vcasih se obnasajo kot otroci v trgovini s sladkarijami - vec kot jim das, le vec zahtevajo in vecinoma vsi gledajo le na svoj ozki osebni interes. Niso pa vsi taki - jih je pa po mojih izkusnjah vec kot v Sloveniji. V ZDA na splosno opazam veliko individalisticne miselnosti, samo-promocije v stilu pihaj v svoj rog, ker ce ti ne bos, ne bo nihce drug, itd. Na primer, v Sloveniji se pogosto ceni skromnost, do te mere, da ljudje vcasih potem ne marajo, ce je kdo javno ambiciozen ali izpostavlja svoje lastne dosezke. To je v ZDA veliko bolj pogosto in veliko bolj druzbeno sprejemljivo. V Sloveniji se pozna, da smo bili nekoc v komunizmu, ki je, vsem svojim velikim napakam in zablodam navkljub, vseeno poudarjal sodelovanje in pomoc ljudi drug drugemu.
Ena precejsnja razlika je tudi, da so ameriski studenti po mojih izkusnjah manj druzbeno zreli kot slovenski studentje iste starosti. Ameriski studenti meni delujejo kot slovenski srednjesolci. Na univerzo pridejo pri starosti 18 let (eno leto prej kot v Sloveniji) in oddidejo pri 22-ih: studij se vedno konca tocno po 4 letih; ni nobenega podaljsevanja. V tistih redkih primerih, ko je studij daljsi, je treba za to placati dodatno solnino; in temu se seveda potem vsi poskusajo izogniti tako, da koncajo v rokih. Ni nobenih oblik dela preko studentskih servisov (niti ni davcnih popustov za studente), ni bonov, studij je neprakticno, drago in druzbeno neugledno (ne naleti na odobrovanje vrstnikov) vleci na dolgi rok. V Sloveniji so dodiplomski studenti odrasle samostojne osebe - tu v ZDA bi rekel, da so vecinoma se precej odvisni od starsev. Ena velika razlika je, da ameriski studenti ne smejo piti alkohola do starosti 21 let, ravno tako tudi nimajo vstopa v vecino lokalov in barov. Jaz sem sicer proti prekomernemu uzivanju alkohola in podpiram slovenski proti-alkoholni zakon. Sem proti prizorom, kjer se 13-letniki opijajo ob dveh zjutraj v nekem temnem nocnem klubu nekje v Sloveniji. Tukaj v ZDA so po mojem mnenju sli v ekstrem v drugo stran. Taka pravila niso v veljavi le na moji univerzi, ampak so splosen zakon povsod v ZDA (v Kanadi je meja 19 let). Naj si nek slovenski dodiplomski student predstavlja, kako bi bilo, ce do konca 3. letnika fakultete ne bi smel iti na nobeno zabavo, kjer se pije alkohol. Hkrati do te starosti ne bi imel vstopa v nobeno diskoteko in sploh noben lokal, kjer se toci alkohol. Starostna meja 21 let se precej strogo izvaja. Sicer ne vedno, prihaja tudi do krsitev. A policija ukrepa, kazni so visoke, ogorcenje ljudi ob tovrstnih prekrskih je veliko, sodstvo pa ucinkovito. Tudi ce si starejsi od 21 let, je prepovedano javno prenasati alkohol. Na primer, tukaj ne mores hoditi okrog po ulici z odprto plocevinko piva - lahko te ustavi policija in kaznuje z opozorilom ali denarno kaznijo. Kadar imamo mi podiplomski studenti svoje zabave na nasem oddelku, smo lahko samo znotraj tocno omejenega prostora. Ce poskusis npr. ta prostor zapustiti in imas pri sebi npr. pivo, ti na vratih preprecijo izhod. To pa zato, da se prepreci, da bi tisti mlajsi od 21 let prisli do alkohola in pa tudi zato, ker je nosnja alkohola tukaj druzbeno nesprejemljiva. V nekem obdobju v preteklosti pa je v ZDA pitje alkohola sploh bilo povsem prepovedano (prohibicija).
Kot asistent tukaj v ZDA lahko recem, da sem moral delati precej vec kot v Sloveniji. Naj povem, da sem tudi v Sloveniji delal veliko in vestno in to je mozno tudi preveriti preko ocen mojega dela s strani mojih slovenskih studentov. Gre za evaluacije ob koncu solskih let 1999/2000 in 2000/01. Glede na statisticne podatke, ki sem jih nekaj mesecev po vajah prejel skupaj z ocenami studentov, sem prejel najvisje povprecne ocene med vsemi asistenti, ki so ucili v istem letniku na istem studijskem programu kot jaz. Med drugim te ocene hrani ustrezna sluzba na Fakulteti za racunalnistvo in informatiko v Ljubljani.
Torej, tukaj na CMU je treba studentom biti vec na voljo, kot je to obicaj v Sloveniji, in jaz osebno sem jim tudi bil. Govorilne ure imam redno po 2 uri tedensko in takrat pride ponavadi toliko studentov, da ostanem se veliko vec casa kot le 2 uri. V Sloveniji asistenti vcasih od studentov zahtevajo, da naj se na govorilno uro v naprej najavijo preko emaila in asistenti potem na govorilno uro pridejo le, ce se dejansko kdo najavi (nisem proti temu, omenjam za primerjavo). Seveda, ce imas tak sistem, potem mora student vloziti vec napora, napisati ta email, planirati aktivnosti za 1 dan v naprej, zraven pa se skrbeti, da asistenta na matra brez potrebe, da ga s cim ne "razjezi" in podobno. Kaj takega tu na CMU ni niti priblizno mozno - govorilne ure so redne in zelo obiskane. Profesorji ti kot asistentu dajo jasno vedeti, da se od tebe kot asistenta pricakuje, da si med govorilnimi urami vedno prisoten, brez vsakrsnega najavljanja. Studenti mi pogosto posiljajo e-maile (vec na dan), na katere je seveda treba sproti odgovarjati. Nekateri profesorji od asistentov zahtevajo, da odgovore na te emaile CC-jajo se njim; s tem profesor spremlja, kaj studentje sprasujejo, in tudi kontrolira, ce asistent kvalitetno opravlja svoje delo. Pri vsem tem studentom seveda ne mores reci preprosto ne, ker se bodo sicer pritozili in ti dali na koncu semestra slabo oceno. To potem pomeni, da te profesorji manj cenijo kot podiplomskega studenta in te bodo manj verjetno predlagali za kaksen dodaten vir financiranja, po koncu studija pa tudi lahko dobis slabso sluzbo.
Tukajsnji studenti lahko pri svojih zahtevah tudi mahajo z argumentom, da so placali visoko solnino. Niso redki emaili, kjer studenti kar zahtevajo, da se z njimi dobis v nedeljo popoldan in jim individualno razlagas snov ali dolocene naloge. Ali pa ti posljejo svoj racunalniski program (pred rokom oddaje seveda) in pricakujejo, da ga bos pregledal in jim povedal, kje so naredili kaksno napako (kar z veseljem tudi naredim, vendar ponavadi to vzame kake pol ure do eno uro casa; problem se pojavi, ce dobis na primer pet takih prosenj naenkrat). Imel sem studenta, ki mi je pri neki domaci nalogi (izdelati je bilo treba nek ustrezen racunalniski program) neko nedeljo poslal email z vprasanjem, na katerega sem takoj odgovoril. Naslednji dan so bile vaje, kjer sem precej casa porabil za razlago te iste domace naloge. Dan zatem je ta student prisel na moje govorilne ure in sem mu 40 minut razlagal isto domaco nalogo, a nek drug del. Ko sva koncala in sem pomagal drugim studentom, je ostal v kabinetu in programiral zadevo na svoj laptop in me vmes se kaj vprasal (tu je vecina studentov dovolj premozna, da imajo svoj lastni prenosni racunalnik). Jaz sem mislil, da bo zdaj imel dovolj. Ne, zatem mi je naslednji dan poslal spet se en email v zvezi s to domaco nalogo, na katerega sem mu spet zelo izdatno in kvalitetno odgovoril. Naslednje jutro sedim na mojem stolu v laboratoriju in programiram nekaj za mojega mentorja. Obrnem se na stolu - in zagledam tega istega studenta, ki me je prisel vprasat neko dodatno vprasanje. Odgovorim mu in potem oddide. Naslednji dan - no surprise - spet dobim od tega studenta email, v katerem me prosi, ce se lahko naslednji dan dobi z mano na "dodatnih govorilnih urah" (ne obstajajo, student si jih je preprosto izmislil). Pravi, da je skoraj resil nalogo, da ima ze 95% vseh moznih tock in da zeli nalogo koncati do konca. In na to sem mu rekel, da me morda lahko najde v laboratoriju, a da sem mu ze veliko pomagal in da imam se druge studente. Sestel sem vse to in sem samo za tega studenta samo za to domaco nalogo (ena od sedmih domacih nalog v stirih mesecih, kolikor traja ta predmet) porabil skupno 3-4 ure casa. To je tisto, kar mene moti v tem sistemu tukaj: kvalitetno delo asistentov nekateri (sicer redki, a dovolj da pokvarijo vtis) izkoriscajo, ker vedo, da sem odvisen od njihove evaluacije. Te obcutke sem (previdno) tudi povedal enemu izmed dveh profesorjev, pri katerih sem bil asistent - in odgovor je bil, da je to moje delo in da je vse to normalno. Vseeno, kaj takega se mi ni nikoli primerilo v Sloveniji, ce pa bi se, bi to vsi dojemali kot nekaj nadstandardnega. Tukaj na CMU se to dojema kot del asistentskega posla - kot nekaj, kar je dober asistent dolzan storiti. Saj, delno se strinjam: seveda mora asistent delati resno in vestno, snov mora perfektno obvladati, na vajah mora biti odlicno pripravljen in zeleti mora studentom pomagati. Vse skupaj pa mora imeti tudi neko doloceno mero, sicer se zadeva izrodi v stalni servis za studente in do dolecene mere tudi spodbuja lenobo. Studenti se potem zacnejo na to prevec zanasati, kar jih dela manj samostojne in tudi manj pripravljene na cas po studiju. Ko se s tem pogovarjam z mojimi ameriskimi sosolci, so mi rekli, da je povsem normalno, da precej studentov o domaci nalogi sploh ne razmislja, ampak da jo le na hitro prebere in potem gre k asistentu, iz katerega poskusa iztrziti cim vecji del resitve. Preprican sem, da odzadaj stojijo tudi starsi, ki, nejevoljni nad visoko solnino, doma otrokom pridigajo, kako morajo asistente, profesorje in studij na sploh cimbolj izkoristiti. Povejo jim, da je od tega odvisna njihova bodoca sluzba in kvaliteta zivljenja nasploh (kar je v ameriskem sistemu dejansko delno tudi res) in da imajo do vsega tega pravico pri placevanju tako visoke solnine. In potem pac 19-letni student gre in zahteva od asistentov in profesorjev vse mogoce. Ne tako redki starsi pa tudi poklicejo v solo na oddelek in "nahrulijo" dolocenega profesorja, ce njihov student nekje ni dobil dovolj visoke ocene (taki dogodki pa so se bolj pogosti v ameriskih srednjih solah). Poskusi si predstavljati, ali je v Slovenijo mozno, da bi nek stars poklical profesorja na fakulteto (!) in se pritozil nad oceno njegovega otroka. Ali je to v Sloveniji obicajno in druzbeno sprejemljivo? In ce bi stars ze kaj takega storil, kaksna bi bila reakcija in kaj bi stars s takim klicem dosegel. Po moje ne bi dosegel nic, edino zameril bi se. Tudi ne bi mogel mahati z nikakrsnim argumentom... kaj naj stars rece, da slovenski proracun financira studij njegovega otroka in da ima zato on kot stars in davkoplacevalec pravico, da postavlja neke zahteve do univerze??
Ameriske studente lahko pohvalim, da se v povprecju za znanje trudijo vec kot so se v povprecju moji slovenski studenti. V marsicem so ravno nasprotni kot v Sloveniji: niso pasivni, od asistentov zahtevajo veliko, zelijo dobiti visoke ocene, so bolj ambiciozni kot v Sloveniji. Veliko manj kot v Sloveniji je tiste logike o pocetju vsega "po liniji najmanjsega odpora". Taka logika je tukaj tuja. Raznorazni "luftarji" tukaj ne dobijo odobravanja, niti s strani profesorjev in tudi ne s strani vrstnikov in sistem tega ne nagrajuje. To jaz zelo pozdravljam in se mi to zdi zdravo. Vseeno pa mislim, da ne gre za to, da bi ameriski studenti bolj cenili znanje samo po sebi. Gre predvsem za to, da zelijo po koncanem studiju dobiti cimboljso sluzbo. Ko isces sluzbo v ZDA, delodajalci pogosto zahtevajo povprecno oceno na dodiplomskem studiju, oziroma seznam vseh opravljenih predmetov skupaj z ocenami. Poleg tega delodajalci pogosto kandidate testirajo, tako da jim dajo pisati dolocen test, ki pokriva studijsko snov. Delodajalci zelijo zaposliti cimbolj sposobne ljudi (v nasprotnem primeru te pac konkurenca prehiti) in temu ustrezno optimizirajo izbiro kandidatov. Visja kot je ocena, vecja je verjetnost, da sluzbo dobis, visja je lahko tudi zacetna placa in vecji zacetni ugled imas v dolocenem podjetju. Studenti to dobro vedo in se temu ustrezno tudi obnasajo. Ce to pomeni posiljati mnoge emaile profesorjem in asistentom, bodo pac poceli ravno to. Je pa to po mojih opazanjih tako marsikje v ZDA: tisti, ki ima denar, najame delovno silo in postavlja pravila. V primeru univerze imajo denar studenti (solnina). Asistenti in profesorji pa smo (kar se tice nasega pedagoskega dela) neke vrste servis za doseganje njihovih poklicnih in splosnih zivljenjskih ciljev. In v nekem smislu je taka "kovacnica kadrov" tudi eden od namenov univerze.