|
Napisal:Jernej Barbic
Jernejeva domaca stran: http://www.cs.cmu.edu/~barbic |
Verzija: 9. februar 2007
Prva objava: 26. maj 2002.
Ljubljana, 12. februar 2001
10:54 dopoldne
Moj GSM telefon me prebudi iz spanca. stevilka neznana, ocitno iz tujine. Pritisnem na gumb 'YES'.
Oglasi se Andrej Bauer, klice me iz Stockholma in pove:
"Cestitam, Jernej, sprejet si na Carnegie Mellon University."
To je bil trenutek, ki mi je odprl vrata v nov svet, drugacen kot bi si ga kdajkoli lahko predstavljal...
V tem dokumentu so napisane moje izkusnje in spoznanja, do katerih sem prisel med prijavljanjem na podiplomski studij v Zdruzenih Drzavah Amerike. Ta dokument je napisan zato, da bo koristil vsem drugim Slovencem, ki se tudi zelijo prijaviti na podiplomski studij v tujino (predvsem je ta dokument koristen za ZDA in Kanado), pa ne vedo, kje priti do potrebnih informacij. Vecina materiala je koristna ne glede na podrocje studija, nekaj pa jih je tudi takih, ki bodo koristile predvsem studentom naravoslovja. Precej informacij velja tudi za dodiplomski studij (poglavje 1), ceprav je v tem dokumentu poudarek na podiplomskem studiju.
Prijavni postopek je precej kompliciran in skriva mnogo pomembnih detajlov in pasti. Sam sem se ujel kar v marsikatero, zato zelim, da drugi ne bi ponavljali mojih napak. Za mene se je na koncu zelo dobro koncalo, saj sem bil sprejet na eno izmed treh najboljsih sol za racunalnistvo v ZDA in na svetu.
Prijavni postopek tudi stane. Sam sem za vse skupaj porabil priblizno $1000.
Celo za Americane, ki so praviloma o podiplomskem studiju dobro informirani, je postopek precej zapleten. Kaj sele za nekoga, ki se prijavlja iz "razdalje 4000 milj".
Med postopkom sem sam spoznal, da je glavna ovira neinformiranost. Informacij nikoli ni dovolj.
Zame je podiplomski studij v ZDA prvo daljse bivanje v ZDA, saj sem prej ves cas zivel v Sloveniji. Diplomiral sem na Fakulteti za matematiko in fiziko na Univerzi v Ljubljani leta 2000. Prijavni postopek za ZDA sem izvedel jeseni 2000, pri starosti 24 let. S studijem v Ameriki sem zacel septembra 2001. Prijavljal sem se na oddelke za racunalnistvo.
1. Cimbolj natancno se pozanimaj o programih, ki jih ponujajo razlicne univerze
(prva polovica leta x-1)
2. Izberi neko doloceno stevilo sol (oddelkov), na katere se bos prijavil
(avgust x-1)
3. Prijavi se za teste (TOEFL, GRE, GRE Subject, ipd.)
(avgust x-1)
4. Opravi izpite iz tocke 3
(jesen x-1)
5. Pridobi spricevalo svojega dodiplomskega studija
(jesen x-1)
6. Pridobi priporocilna pisma profesorjev (ponavadi 3 pisma)
(jesen x-1)
7. Napisi motivacijsko pismo
(jesen x-1)
8. Izpolni prijave, za vsako solo posebej
(jesen x-1)
9. Pojdi na banko in kupi ameriske ceke, s katerimi bos placal prijavnino na programe
(jesen x-1)
10. Poslji prijave
(najkasneje sredina novembra x-1, sicer pa odvisno od roka prijav posameznih sol)
11. Pocakaj na odgovore o sprejemu. Vmes upaj, upaj in se enkrat upaj!
(odgovori pridejo februarja in marca leta x)
12. S solami, ki so te sprejele, se pogajaj o morebitni financni pomoci, ce je to potrebno
(februar, marec leta x)
13. Izmed sol, ki so te sprejele, se (po TEMELJITEM premisleku) odloci za eno, kamor bos dejansko sel
(april leta x)
14. S pomocjo dokumentov, ki ti jih poslje sola, kamor bos sel, zaprosi za ameriski/kanadski vizum
(maj-julij leta x)
15. Kupi letalsko karto
(junij leta x)
16. Poslovi se od starsev, prijateljev
(junij, julij leta x)
17. Pojdi za 14 dni na morje (takega morja, kot je Sredozemsko, v Ameriki ne bos videl, razen ce ne
gres v juzno Kalifornijo)
(julij leta x)
18. Off you go!
(avgust leta x)
Vse te faze so nujno potrebne! Izpustitev katerekoli faze (tudi 16., 17. jaz ne bi izpustil) pomeni skoraj gotov neuspeh pri prijavi.
Seveda obstajajo tudi ljudje, ki jih sprejmejo tudi brez prijavnega postopka, npr. ce si ze pri tej starosti splosno priznani mednarodni strokovnjak ("cudezni decek"), ali guru, kot npr. Linus Torvald v racunalnistvu. Razen ce nisi ze objavil nekaj lastnih knjig (in so morale biti presneto DOBRE) in ce tvoje ime ne zbudi takojsnje pozornosti, ta moznost ni realisticna.
S tem pa je tako: Jaz zase mislim, da lahko Sloveniji veliko bolj koristim z izkusnjami, ki si jih pridobivam tukaj v ZDA. Ze samo zivljenje v Ameriki, ucenje jezika in spoznavanje kulture je ogromna izkusnja, ki jih v Sloveniji zagotovo primankuje. O znanju, ki si ga pridobim, pa itak nima smisla izgubljati besed. Dejstvo je, da so najboljse ameriske sole izredno zahtevne in kvalitetne, o tem si nima smisla zatiskati oci.
Nek moj prijatelj (studiral je pravo na Harvardu), mi je nekoc dejal, da mu je njegov mentor Bostjan M. Zupancic rekel, da lahko Sloveniji bolj pomagas, ce maksimalno realiziras svoj potencial, pa cetudi to pomeni iti v tujino. Seveda pa so mnenja o tem deljenja in veliko ljudi ima v zivljenju se druge razloge, zaradi katerih ne oddide na podiplomski studij v tujino (ceprav bi objektivno lahko, a se pac ne odlocijo).
Slovenija bi morala biti pametna in omogociti, da se ljudje s temi izkusnjami kasneje ali vrnejo v Slovenijo ali kako drugace koristijo svoji lastni drzavi. Preprican sem, da je velika vecina to tudi pripravljena storiti po svojih lastnih zmoznostih. Tujina je namrec tujina in doma je najlepse in to velja za vse, tudi za genialce. Ljudi, ki so studirali na tujem, se v Sloveniji ne bi smeli bati, ampak bi jim morali na siroko odpreti vrata, da svoje znanje tudi dejansko prenesejo nazaj v Slovenijo (saj se s tem vendar v Sloveniji zvisa BDP in s tem splosen standard za vse). Preden sem sel v Ameriko, sem od veliko ljudi slisal o tem, da imajo vrhunski slovenski znanstveniki, ki so uspeli na tujem, tezave pri iskanju njim primerne zaposlitve oziroma pozicije v Sloveniji. Take zgodbe me vedno znova zalostijo in sprasujem se, ce bomo Slovenci v tem pogledu kdaj prisli k pameti. Seveda pogosto ne gre za to, da bi vrnitvi takih ljudi kdo direktno nasprotoval, a stevilo kvalitetnih (dobro placanih) akademskih in raziskovalnih pozicij v Sloveniji je majhno in so ze itak kronicno zasedene.
Moja predlagana strategija je: bistri Slovenci gredo v Ameriko, tam "ukradejo najnovejse znanje" in ga potem odnesejo nazaj v Slovenijo. To se morda slisi danes zelo nerealno in dalec od resnicnosti, a tudi uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo se je nekoc zdela znanstvena fantastika.
Hvala za popravek! Moj cilj je, da bi ta stran cimbolj pomagala drugim Slovencem pri sprejemu na ameriske univerze.
Zato: KDORKOLI ima v zvezi s tem kaj pametnega za povedat, naj to nemudoma poslje. Vse, kar ima rep in glavo in je koristno, bom objavil, skupaj s citatom avtorja (ce to zeli).
Posebej dobrodosli so drugi sedanji in bivsi Slovenci, ki so studirali v Ameriki. Vase izkusnje so pomembne in zazeljene!
To vprasanje sem dodal malce za hec, malce pa zato, ker sem dobil kar nekaj podobnih vprasanj. Zato napisem enkrat za vselej: Vse to sem napisal popolnoma ZASTONJ, iz lastne dobre zelje in dobre volje. Yes, dreams do come true, zato prosim, ne mi vec posiljat vprasanj v tem stilu.
Mislim, da je moj vodic koristen in da bo komu se precej pomagal. Zelim tudi spoznati druge Slovence, ki jih te stvari zanimajo. Ce bi imel 1 Euro (pa ga seveda nimam) za vsakega Slovenca, ki mi je od leta 2002 pisal v zvezi s to Internetno stranjo, potem bi zdaj imel kakih 100 Eurov.
Ce mi pises s prosnjo za dodatno pomoc, se zavedaj, da me prosis za zastonj uslugo. Ne pricakuj, da bom nujno odgovoril. Ta vodic je moje zastonjsko prostovoljno delo. Jaz nisem dolzan ali obvezan odgovarjati na te emaile. Pri morebitnih odgovorih ponavadi dajem prednost podiplomskim studentom, ker njihovo situacijo bolje poznam.
To opozorilo sem dodal zato, ker sem odgovoril ze na najmanj 30 pisem s tako vsebino. Nekajkrat se je ze zgodilo, da, ce odgovorim, potem dobim nazaj se daljsi email s se vec vprasanji, kljub temu, da sem ze v prvem emailu jasno napisal, da nimam casa vec odgovorjati. V kar nekaj primerih sem bil, na zalost, tudi razocaran, ker nazaj nisem dobil nicesar, niti kratkega zahvalnega emaila ne. V takih primerih si zelim, da bi lahko moj trud vzel nazaj in ga dal komu drugemu, ki si ga bolj zasluzi.
Lahko mi pises tudi, ce zelis samo pustiti pozdrave, povedati, da si bral mojo stran. Ce si iz Slovenije in ce ti je ta vodic ali moja domaca stran vsec, bom vesel, ce se oglasis - jaz rad na ta nacin spoznavam nove prijatelje. V preteklosti se je ze zgodilo, da sem na ta nacin spoznal zanimive ljudi (seveda se z nekaterimi clovek bolje ujame kot z drugimi, ampak na splosno rad komuniciram z ljudmi iz Slovenije). Tu v ZDA itak ni nobenega Slovenca/Slovenke v mojem okolju (to ni cisto povsem res, zdaj po novem je tu na moji univerzi se en drug student iz Slovenije). Moj e-mail naslov je na moji domaci strani.
Opomba: v nadaljevanju bom uporabljam besedo 'ameriski' v pomenu ZDA ali Kanada. Velika vecina vsega, kar bom napisal, namrec velja tako za ZDA kot Kanado.
Naj opozorim, da besede post-graduate studies (v pomenu podiplomski studij) vecinoma ne uporabljajo in te tudi pogosto ne bodo razumeli, ce jo bos uporabljal. Pravilen izraz je graduate studies.
Vsaka univerza je bodisi privatna bodisi javna. Privatne univerze so v zasebni lasti, imajo praviloma visje solnine in so praviloma (so tudi izjeme) bolj ugledne. Javne univerze (public universities) financira ameriska vlada oz. vlade posameznih ameriskih zveznih drzav. Vecina najbolj slavnih ameriskih univerz je privatnih: Harvard, Stanford, Princeton, Yale, MIT, UPenn, Cornell, itd (ta seznam ni misljen kot popoln; tocne podatke pa lahko dobis na Wikipedia-i, za vsako od teh univerz posebej). V praksi je pogosto tako, da so javne univerze za "mase" (nizja solnina), privatne univerze (visja solnina) pa za nadarjene studente in visji srednji in visoki sloj. Seveda pa so tudi velike izjeme, npr. javne univerze University of California at Berkeley ali University of North Carolina (in tudi druge). Nekateri programi na dolocenih javnih univerzah so izredno kvalitetni.
Vsaka univerza (oz. college) ima vec oddelkov (departments). Oddelki so ekvivalent nasim fakultetam. V Ameriki je npr. priblizno 120 oddelkov za racunalnistvo, ki so razkropljeni po ameriskih univerzah. Podobno velja tudi za druge programe (tudi za druzboslovje).
Med solami vlada velika konkurenca, ki se kaze na vec podrocjih:
Dodiplomski studij
Studenti na dodiplomskem studiju morajo placati polno solnino, ki za eno leto na privatnih univerzah znasa okoli 25.000 USD. Visina je odvisna od kvalitete in ugleda univerze. Najvisji znesek letne solnine, za katerega sem slisal, je bil 33.000 USD. Solnine so oprosceni le prejemniki stipendij (nadarjeni). Na najuglednejsih univerzah tako studirajo najbolj sposobni studenti in najbolj bogati studenti (priblizno v enakem razmerju). Poleg solnine mora student seveda placati se stroske bivanja, hrane, letalskih kart, kar narase nekako na 40.000 USD na leto.
Ti stroski so seveda za obicajnega Slovenca astronomski, zato so edina moznost stipendije.
Podiplomski studij
Za podiplomski studij je naceloma tudi treba placati solnino, vendar ima velika vecina podiplomskih studentov stipendijo, bodisi amerisko bodisi iz lastne drzave. Splosno pravilo je, da je stipendijo lazje dobiti za Ph.D. program kot za M.Sc., saj Ph.D. studenti ostanejo na soli vec casa in vec prispevajo k raziskavam na soli.
Finance so izredno pomembne, saj Amerika ni socialna drzava in v njej resnicno ni dobro biti reven. Veliko socialnih ugodnosti, ki jih v Sloveniji jemljemo kot samo po sebi umevne, v Ameriki ne obstaja, oziroma so na voljo v bistveno manjsem merilu (npr. financna podpora za brezposelne, skoraj zastonj zdravstveno zavarovanje za studente, stipendije za socialno ogrozene, poceni bivanje v studentskem domu, boni za prehrano, obstoj kvalitetnih mladinskih domov za mlade popotnike s plitkim zepom, dolg porodniski dopust - vsega tega v Ameriki ni, oziroma obstaja v zelo manjsem obsegu). Zato, preden se odlocis dokocno za nek program, dobro preveri, ce bos imel dovolj denarja. Cimbolj se pozanimaj pri sedanjih studentih, kaksen standard si lahko privoscijo in koliko vse skupaj stane. Mnogi studenti tega ne storijo (ali pa ne morejo) in gredo v ZDA na slepo, potem pa se zgodi, da se komaj prebivajo iz meseca v mesec z borno stipendijo.
Pri tem naj te ne zavede, da gres v Ameriko in da je tam "najbrz pa ze v redu, saj je vendar Amerika". Niti priblizno ni tako. Predstava o Ameriki, ki si jo dobil z gledanjem ameriskih filmov, je zelo zavajujoca. V Ameriki so dobri in slabi programi. Pri izbiri programa je treba biti izredno pazljiv in prebrati tudi "fine print" in marsikaj tudi ujeti med vrsticami. Ne pricakuj, da te bo ameriska sola ali kdo drug iz Amerike sam od sebe opozoril na morebitne skrite slabe strani dolocene sole, ameriskega mesta, itd.
Kriminala je v Ameriki bistveno vec kot v Sloveniji. Vsako mesto ima dolocene predele, ki so potencialno tudi zivljenjsko nevarni. V praksi zelo hitro izves, kje ti predeli so, in tja ne gres (in tam itak tudi nimas kaj iskati). Ni slucajno, da ima vecina ameriskih kampusov svojo lastno policijsko postajo. Kampusi so namrec povecini odprtega tipa in lahko vanje vstopa vsakdo. Meni se je tukaj na univerzi zgodilo, da so med vikendom ponoci neznanci vdrli v mojo pisarno (ki si jo delim s se enim podiplomskim studentom). V praksi namrec ni tezko priti v stavbo oddelka in ponoci med vikendom so hodniki precej prazni. Imel sem sreco, saj mi niso ukradli nic. Vdrli so v vec pisarn zaporedoma (v stiri na mojem hodniku) in po besedah policije so iskali predvsem gotovino, prenosne racunalnike in fotoaparate. K sreci nisem imel nic takega v pisarni. Na splosno tukaj prenosne racunalnike kradejo kot po tekocem traku - o tem stalno dobivamo opozorila (letaki policije, ipd.). Vdori v pisarne so sicer na mojem oddelku precej redek pojav, a se ocitno zgodijo vsake toliko casa. Po tem dogodku sem zavaroval mojo osebno lastnino (tisto v mojem stanovanju, ki sem ga najel) proti kraji in pozaru, v pisarni pa ne puscam nic vrednejsega.
Na moji univerzi je na splosno kriminala precej, gledano iz slovenske perspektive. Univerza je blizu neke ne tako dobre soseske, od koder stalno "prihajajo" raznorazni kriminalci in tatovi. Vsake toliko casa (nekaj tednov) dobimo vsi studenti po e-mailu od univerzitetne policije sporocilo, da je nek student bil oropan s pistolo, da je neka studentka bila spolno napadena, da so nekoga nekje pretepli, da je nekdo dvigoval denar na bankomatu in ga je nekdo porinil in pobral denar, itd. Pogosto to pocnejo revni mladi crnci (stari okrog 20 let oziroma mlajsi) iz neke bliznje crnske soseske, ki nimajo v zivljenju prakticno nobene perspektive in ki so ze na startu onemogoceni (rasna delitev je ponekod v Ameriki se vedno izredno prisotna in je eden vecjih problemov sodobne Amerike). Seveda pa se zdalec niso vsi kriminalci temnopolti - so iz vseh "background"-ov, pogosto se ukvarjajo s preprodajo drog, zvodnistvom, itd., obcasno pa zaidejo v krizo in rabijo hitro denar. Policija tukaj odsvetuje vsakrsno hojo sam ponoci (tudi znotraj univerze).
Zdravstveni sistem je v Ameriki zelo kvaliteten, seveda ce si ga lahko privoscis. Ce nimas zdravstvenega zavarovanja, utegnejo stroski zdravljenja biti astronomski. Slovensko zdravstveno zavarovanje ti v Ameriki ne bo prakticno nic pomagalo. V Ameriki ni tako kot v Sloveniji, kjer imajo prakticno vsi prebivalci urejeno zdravstveno zavarovanje, kjer zavarovanje dobis avtomaticno ob zaposlitvi in je to neke vrste rutina. V Ameriki kupis zdravstveno zavarovanje na prostem trgu, tako kot pri nas npr. avtomobilsko zavarovanje. Pri tem te nihce ne sili, da zavarovanje sploh imas. Zavarovanja v Ameriki so zelo razlicna, glede na ceno in obseg zavarovanja. V splosnem se mi zdi, da ima povprecen American slabse zavarovanje kot povprecen Slovenec.
Univerze pogosto svojim studentom ponudijo zdravstveno zavarovanje po ugodni ceni. Vecinoma zdravstveno zavarovanje vseeno ni poceni, zato nekateri studenti "varcujejo" tako, da niso zavarovani (izredno nevarno - neka studentka tukaj je v taki situaciji zanosila in rodila in zdaj ima priblizno $10.000 dolgov, kolikor je stal porod).
Ce gres na eno izmed boljsih univerz in si siguren, da bos vsaj povprecno financno preskrbljen (stipendije, ipd.), pa naj te ne skrbi, saj je ponavadi zdravstveno zavarovanje, ki si ga uredis preko univerze, kvalitetno.
Amerika je dezela velikih ekstremov. Mozno je neskoncno dobro (odlicni pogoji za studij, raziskave) in neskoncno slabo (brez zdravstvenega zavarovanja, kriminal, ipd.)
Carnegie Mellon University
To je privatna univerza v Pittsburghu, PA, kjer jaz studiram. Programi nekaterih oddelkov te univerze so v samem ameriskem vrhu, npr. moj program je med najboljsimi tremi v ZDA. Dodiplomski program nase univerze je precej dober (nekje med prvimi 20.-imi v ZDA). Sam kampus vcasih morda deluje nekoliko depresivno, predvsem, ker veliko ljudi tukaj meni, da Pittsburgh ni ravno "the most cool place in America". Kampus ima velike probleme s parkiranjem: parkirnih mest je kronicno premalo in podiplomski studenti tu praviloma ne dobijo parkirnega mesta na univerzi. Tako morajo na delo hoditi z avtobusom, kar je lahko problem v vecernih urah, ko avtobusi vozijo redkeje. Npr. jaz sem na cakalni listi za "parking permit" ze od avgusta 2002 pa do danes. Kot se spomnim iz Ljubljane, so asistenti in mladi raziskovalci (vsaj na FMF) vsi imeli moznost parkiranja neposredno pred fakulteto, tako da je v tem pogledu situacija boljsa v Sloveniji kot tukaj. Naj omenim se to, da se tu z avtobusom vozijo vecinoma najrevnejsi sloji in pa studenti, vecina Americanov pa se vozi z lastnim avtomobilom (kar je tudi eden od razlogov za to, da je javni prevoz v Pittsburgh-u v rdecih stevilkah in stalno na robu bankrota). Mesto Pittsburgh je bilo nekoc veliko jeklarsko mesto, danes pa so od tezke industrije ostale vecinoma le se velike prazne stavbe (podobno kot na Jesenicah). Na splosno pa je mesto samo za ameriske razmere srednje varno, stanovanja so vecinoma starejsega datuma, bivanje v njih pa razmeroma poceni. Nek moj kolega je rekel, da je mesto podobno Mariboru: ni glavno mesto, a je veliko, ima mocno industrijo, kjer dela velik del prebivalstva (t.i. blue collar jobs).
Princeton University
Princeton je v zvezni drzavi New Jersey, 1 uro z vlakom od New Yorka in pol ure od Philadelphie. V letu 2001 izbrana za najboljsi dodiplomski program v Ameriki. To je elitna univerza, z veliko Nobelovci in cudovito arhitekturo (English-style).
Stanford University
Je v zvezni drzavi California, v sloviti Silicon Valley, eno uro z vlakom izven San Francisca. Prakticno enako kot Princeton, le da je arhitektura tu v spanskem stilu.
Berkeley
California, pol ure z vlakom iz San Francisca.
Na splosno sem jaz bil nad Kalifornijo med mojim enotedenskim obiskom januarja 2002 precej navdusen (bil sem le v severnem delu, okoli San Francisca). Podnebje je zelo toplo in prijetno, ljudje precej sprosceni, narava je razmeroma lepa, itd. Pacific ima svoje care in na ulicah vidis veliko privlacnih zensk. San Francisco Bay Area je zelo lepa pokrajina (se vedno se sicer ne more kosati s Slovenijo), San Francisco pa ima precej ljudi za najlepse mesto v Ameriki (je pa tudi najdrazje).Georgia Tech: prispeval Matija Crne, podiplomski student (Ph.D.) kemije na Georgia Institute of Technology v Atlanti
Georgia Tech je mala-srednje velika drzavna univerza (14000 dodiplomskih in 5000 podiplomskih studentov) z mocnim poudarkom na vse vrste inzenirstva (engineering). To je spet malo drugace, kot doma, ceprav se tudi v Sloveniji zacenja bolj poudarjati kdo je inzenir in kdo ne. Skoraj vsaka bazicna naravoslovna veja ima tudi engineering razlicico (chemical, computer, mechanic, electrical... engineering). Nahaja se precej blizu centra Atlante in campus je precej nov, ker je bilo veliko objektov dodanih za Olimpijado 1996. Univerza je rangirana st. 2 po razmerju cena/vrednost. Vecina engineering programov je med top 10, bazicni naravoslovni programi niso tako visoko rangirani, ampak rastejo.
Atlanta je bila leta 2001 najhitrejse rastoce mesto v ZDA. V 11 mesecih po mojem prihodu sem je stevilo prebivalcev naraslo za 400.000. Je sredi ravnine, ker mojim Alp navajenim ocem povzroca precej tezav :-). Slovi po tem, da je najvecje mesto na ameriskem Jugu, z eno najvecjih populacij homoseksualcev (takoj za NYC in SanFran). Slovi tudi po nepopisnih prometnih zamaskih, saj se povprecni prebivalec pelje vsak dan 30 milj v eno smer do sluzbe!!!! Najboljsa lastnost tukaj je podnebje, ki je zelo milo cez celo leto, le poleti se spremeni v vroc in vlazen pekel. Ob tem je potrebno pripomniti, da je na enaki zemljepisni sirini kot Kairo.
vec drugic... Oz. ce sam kaj ves, ali bi rad dodal opis svoje sole, mi pisi!
To je obsezno vprasanje. Dodiplomski studij je v ZDA drugace zasnovan kot v Sloveniji. Traja tocno stiri leta (in nic vec, ni absolventov, ipd.). Studenti letnikov 1.,2.,3. in 4., nosijo neformalne nazive (ki nimajo nikakrsne negativne konotacije) freshman, sophomore, junior, senior. Ne poznajo razlike med univerzitetnimi programi in visokimi strokovnimi oz. visjimi solami, obstaja samo en enoten program. Torej, ni tako kot pri nas, kjer obstajata neke vrste dve verziji istega programa, osnovna (visoka strokovna) in zahtevnejsa (univerzitetna).
Vsi predmeti trajajo en semester (nekateri pa tudi samo pol semestra, to je cetrt leta). Ameriski dodiplomski studenti imajo v primerjavi s slovenskimi studenti veliko vec izbire pri predmetih, ki jih bodo poslusali. V Sloveniji je tako, da ko se enkrat vpises na dolocen program, je s tem (z moznimi manjsimi popravki, npr. s prehodom na drugo smer) program studija skoraj popolnoma dolocen. V Ameriki ni tako. Univerze imajo kreditni sistem. To pomeni, da se studenti pred vsakim semestrom posebej odlocijo, katere predmete bodo poslusali v tem semestru. Pri tem niso omejeni samo na eno doloceno podrocje (npr. samo na racunalnistvo), ampak lahko poslusajo katerekoli predmete na kateremkoli oddelku. V zacetnih fazah studija, na primer po prvem letu dodiplomskega studija, lahko brez vecjih tezav prehajajo med druzboslovjem in naravoslovjem, kar je v primerjavi s Slovenijo izredno fleksibilno. Ker so univerze organizirane v obliki kampusov, to ne povzroca tezav s prevozi studentov med oddelki, kot je npr. primer v Ljubljani (poskusite priti npr. od filozofske fakultete do fakultete za druzbene vede ob 3h popoldne).
Seveda tudi v Ameriki izbira ni povsem poljubna in niso veljavne kar vse mozne kombinacije predmetov, je pa zelo svobodna. To je urejeno s t.i. "major" in "minor". Vsak student mora v doloceni fazi studija (ponavadi proti koncu, v zadnjih letnikih) deklarirati vsaj en major. Major pomeni neko doloceno podrocje.
Primer: studentka Anna Levine se deklarira, da bo diplomirala kot: major v racunalnistvu, major v matematiki in minor v ekonomiji (Ta kombinacija je precej pogosta). Boljsi studenti imajo ponavadi vsaj dva majorja. Univerza ima dolocena pravila, katerim pogojem mora student zadostiti, da lahko diplomira z majorjem oz. minorjem iz dolocenega predmeta. Npr. za major iz racunalnistva ti pogoji dolocajo, koliko predmetov iz racunalnistva mora student poslusati, kateri ti predmeti morajo biti, ipd. Ponavadi pogoji dolocajo neko (majhno) stevilo t.i. core predmetov, ki jih mora student obvezno poslusati in neko stevilo t.i. electives, ki jih student prosto izbere med predmeti na oddelku. Pogoji za minor iz racunalnistva pa so neke vrste oklescena verzija pogojev za major.
V praksi 99% studentov v prvem in drugem letniku ne ve, oziroma ni sigurna, katere majorje oz. minorje bo izbrala. Zato velika vecina studentov v prvem in drugem letniku poslusa splosne predmete. Npr., ce jih zanima bolj naravoslovje, poslusajo osnovne matematicne predmete. Ce jih zanima bolj druzboslovje, poslusajo predmete s tujih jezikov, osnoven tecaj iz filozofije, ipd.
Na nekaterih boljsih univerzah (npr. na Stanfordu, zagotovo pa tudi drugje) je celo tako, da studenti vpisejo pred zacetkom semestra veliko vec predmetov, kot jih bodo v tistem semestru dejansko opravili. Na zacetku semestra hodijo poslusat vse predmete, ki so jih vpisali, in se potem cez kaksna dva tedna odlocijo (ko dobijo vtis o predmetu in predavatelju), katere predmete bodo dejansko poslusali do konca, iz ostalih pa izstopijo (drop-out). To je povsem normalno, tako delajo vsi studenti in noben profesor zaradi tega ni uzaljen.
Najboljsi studenti (recimo zgornjih 20%) imajo skoraj brez izjeme vsaj dva majorja, veliko pa jih ima poleg tega se en minor.
Meni osebno se ameriski nacin zdi veliko bolj naraven. V Sloveniji precej dobrih studentov tudi zeli zvedeti vec o razlicnih podrocjih. Zaradi tega v praksi v Sloveniji pogosto vidimo, da nekateri vzporedno studirajo dva studija. Ampak, v primerjavi z ameriskim sistemom je to precej naporno in neprakticno. V Sloveniji bos namrec moral opraviti 2 polna programa, v Ameriki pa le enega (ki je sestavljen iz dveh priblizno enakih polovic, ce imas dva majorja). Se pravi, da imas potem v Ameriki lahko "normalno" zivljenje in se lahko poleg studija ukvarjas se z vrsto obstudijskih dejavnosti.
Slovenski studenti so primerljivi s tistimi ameriskimi studenti, ki se ze na zacetku studija trdno odlocijo samo za eno podrocje in jemljejo (namerno) samo predmete iz tega podrocja. Taki studenti deklarirajo samo en major in na koncu studija vedo OGROMNO o tem predmetu, naucijo pa se malo o cem drugem. Takih studentov je v Ameriki zelo malo, v Sloveniji pa smo prakticno vsi bili v nekem smislu taki - tako je usmerjen slovenski solski sistem.
Se ena zanimiva razlika je, da boljsi studenti lahko dolocene univerzitetne predmete opravljajo ze v srednji soli. V visjih letnikih srednje sole je mozno dolocene predmete opravljati na dveh razlicnih nivojih: osnoven in zahtevnejsi. Vecina boljsih dijakov poslusa vsaj nekaj predmetov na zahtevnejsi stopnji. Cas, ki ga zaradi tega prezivijo v ucilnici v srednji soli, je enak ne glede na stopnjo pouka, le predmet je zahtevnejsi in porabis vec casa za domace naloge in podobno. Kot ze receno, mnoge ameriske univerze (sicer ne vse) ti potem tak srednjesolski predmet priznajo in te oprostijo opravljanja ustreznih predmetov v prvem letniku dodiplomskega studija. To lahko potem dodiplomski studij precej skrajsa, s tem pa tudi precej zniza solnino. Npr. mi imamo tukaj na CMU v laboratoriju nekega podiplomskega studenta, ki je preko teh postopkov uspel opraviti dodiplomski studij v 3 letih. In pri tem ne gre za to, da moras za to biti totalni genij - to je nekaj naravnega tukaj v solskem sistemu, kar nadarjenim omogoca napredovanje in uspeh. To vsi tukaj sprejemajo kot normalno, zaradi tega ni nobene fovsije ali cesa podobnega. Za konstrast: kaj takega je v Sloveniji povsem nepredstavljivo, da bi na dodiplomskem studiju dovolili, da se srednjesolski predmeti stejejo kot veljavni na univerzi. V ZDA je solski sistem bolj fleksibilen in ce je nekdo nadarjen, se mu omogoci, da hitreje napreduje. Npr. jaz sem v Sloveniji bil super odlicnjak in kasneje super student, pa me nihce ni na nobeni stopnji zaradi tega oprostil nobene obveznosti in sem tako kot vsi ostali pac porabil 4 leta za srednjo solo in 5 let za dodiplomski studij. Pojmovanje je v ZDA glede tega res drugacno: npr. tu imamo v nasi skupini tudi nekega dodiplomskega studenta, ki je nadarjen in ki je ze v srednji soli opravil toliko predmetov, da se je po srednji soli vpisal kar v 3. letnik dodiplomskega studija na CMU. Sistem mu gre zelo na roko, ni iz kaksne bogate druzine, a ima studij financno polno pokrit preko stipendij. Profesorji ga cenijo in spodbujajo, do te mere, da je fant pred kratkim kar sam ustanovil svoje racunalnisko podjetje in zdaj dela hkrati faks in zaganja podjetje (in ima dobre sanse za uspeh; ce pa ne, si bo pridobil ogromno izkusenj in imel bogat CV). In tu ne gre za kaksno poceni preprodajanje racunalnikov, gre za tehnolosko zahtevno podjetje, kjer se je zbrala skupaj pescica pametnih fantov in deklet, ki zdaj na ameriskem trziscu poskusajo uspeti z neko novostjo v racunalnistvu. Res da to ni tipicen primer na CMU, saj je ta student med najboljsimi na univerzi, ampak ni pa po mojem mnenju tako zelo genialen. V Sloveniji imamo tudi ljudi, ki so cisto primerljivi, a jih pac solski sistem tretira povsem enako kot vse ostale. Pogosto jih zal zasipuje z nepreglednimi mnozicami nekih podatkov, teorij, vcasih zal tudi zastarelega znanja. Vse to potem vzame cas, da zadostis vsem tem zahtevam in se vse to naucis. To sicer da solidno izobrazbo, a tudi pusti v studentih nepotreben obcutek nemoci in majhnosti v primerjavi z vsem tistim, cesar se pa se nisi naucil in nisi osvojil. Druga moznost za nekoga nadarjenega v Sloveniji je, da se pac namerno ne naucis vsega, kar se od tebe zahteva na univerzi, in se gres neke vrste samoselektivnost. Ampak potem imas pac nizje ocene. Ta resitev po mojem spet ni tako dobra, ker nizje ocene pac ne prinasajo nekega ugleda, zapirajo vrata na podiplomski studij doma in v tujini in te definitivno zaradi nizkih ocen nihce ne bo nihce spodbujal k uspehu, pa se sam se bos slabo pocutil. Poanta uspeha v druzbi kot je ZDA ni v nenehnem premocrtnem branju knjig iz kaksne znanstvene knjiznice, ampak je v ustrezni selekciji poucevanega znanja in v njegovi konkretni aplikaciji na dejanske probleme v gospodarstvu. Zaradi tega potem take ekstremne uspesnosti v Sloveniji niso mozne, oziroma so bistveno tezje.
Dobra stran slovenskega solskega sistema je, da ce gres v Ameriko na podiplomski studij, potem si se ze na dodiplomskem studiju o tem predmetu naucil veliko vec kot tvoji ameriski kolegi in bos v prednosti (ker so tvoji ameriski kolegi poleg tega predmeta imeli major se iz cesa drugega, ti pa si se posvetil samo temu predmetu). Npr., ce si opravil dodiplomski studij matematike v Sloveniji, potem bos na podiplomskem studiju matematike v Ameriki zelo konkurencen (in imas tudi moznost, da si sprejet na zelo dobre programe).
V Ameriki vlada trzni princip tudi med profesorji. Profesorji se trudijo, da bi njihov predmet opravilo (torej v celoti dokoncalo) cimvec studentov. Profesorjeva placa je namrec neposredno odvisna od stevila studentov, ki poslusajo njegove predmete in ki predmete TUDI OPRAVIJO (studenti, ki izstopijo, ne stejejo!). To profesorje sili v dobro kvaliteto predavanj, ker bo v nasprotnem primeru predmet poslusalo malo studentov in jih bo veliko iz predmeta izstopilo. Po drugi strani profesor ne more sprostiti pogojev in narediti predmet prelahek, ker bodo ostali profesorji to opazili in bo vodstvo oddelka prej ali slej ustrezno reagiralo. Na koncu vsakega semestra studenti izpolnijo anonimno anketo o predmetu in profesorju. Rezultati anket (za zadnjih 10 let ali se vec) so na Internetu (treba je imeti ustrezen username/password, kar imajo vsi vpisani studenti) dostopni vsem studentom na univerzi. To je potem lahko koristno orodje pri odlocitvi, katere predmete opravljati v naslednjem semestru. V primerjavi s Slovenijo je veliko manj fiksnih obveznih predmetov, ki jih morajo opravljati vsi studenti. Izogniti se ne mores le core za vsak major, pa se tu imas vcasih izbiro med vec razlicnimi kombinacijami. Profesorji, ki ucijo te "core" predmete, se pogosto menjajo. Zato je malo profesorjev, ki se "jim ne mores izogniti". Sistem tudi veliko bolj nagrajuje profesorje, ki nadpovprecno dobro ucijo. Ce nekdo vec let zapored prejema visoke ocene studentov, dobi za to prestizno nagrado, visjo placo in hitrejse napredovanje. Ce nek profesor slabo predava, studenti tega predmeta enostavno ne bodo poslusali (ker nimajo casa, da bi ga zapravljali s slabimi predavanji) in cez nekaj let bo statistika to jasno pokazala. Ker so sole prisiljene ohranjati dobro ime (od tega je odvisno, koliko denarja bodo iz najrazlicnejsih virov dobile za svoje delovanje), bodo ustrezno ukrepale.
Poleg tega je pomembna razlika tudi to, da je v Ameriki treba placati za dodiplomski studij zelo visoko solnino. To v praksi pomeni, da studenti hocejo za svoj denar tudi nekaj dobiti.
Tukaj je drugace tudi to, da vsi predmeti trajajo le en semester (kar je pol leta) in da je predmet mogoce opraviti le v sklopu tega semestra. V Sloveniji studenti pogosto izpite pri posameznem predmetu opravijo dolgo (vec mesecev, ali celo vec let) zatem, ko je bilo opravljeno zadnje predavanje. Pri nas je to povsem obicajno in normalno. V Ameriki ni tako. Ce v nekem semestru vpises nek predmet, moras v tem istem semestru pri tem predmetu opraviti vse ustrezno delo (domace naloge, projekte) in opraviti vse potrebne izpite. Ce predmeta ne opravis, ali iz njega izstopis, lahko poskusis se enkrat naslednje leto ali naslednji semester, ko se ta predmet vnovic predava. V nekaterih primerih moras zato placati dodatno solnino. V vsakem primeru pa se ti ze opravljeno delo iz prejsnjega leta ne steje in moras vse (oziroma vecino) narediti znova.
Ponavadi ima vsak predmet dva pisna izpita, ki sta oba obvezna in stejeta v koncno oceno. Ponavadi je en izpit na sredini semestra (t.i. "midterm exam") in eden na koncu semestra (t.i. "final exam"). Final exam vecinoma pokriva kompletno snov (tudi tisto, kar je bilo ze pokrito z "midterm exam"), ceprav ne nujno vedno (in to dejstvo, ali pokriva tudi prvo polovico ali ne, je vedno studentom jasno naznanjeno pred izpitom). Koncna ocena pri predmetu je utezeno povprecje ocen pri teh dveh izpitih (lahko z razlicno utezjo) in domacih nalog. Ustnih izpitov ni, so samo pisni. Za Americane (ki imajo radi individualne svoboscine in svoj "private space") bi bila tudi precej neprijetna situacija, ko bi morali na ustni izpit in tam biti v situaciji, ko si sam v kabinetu s profesorjem in se potencialno lahko izkaze, da necesa ne znas. Tudi za marsikaterega tukajsnjega profesorja bi bila taka situacija neprijetna.
V splosnem velja, da dodiplomski programi v Ameriki niso zahtevni. "Undergrads have fun in this country" sem pogosto slisal. Po moji oceni so lazji in manj naporni kot nasi dodiplomski programi - razen seveda na najboljsih univerzah.
Se ena razlika, ki sem jo opazil, je naslednja. V Sloveniji za nekatere poklice (dober primer sta medicina in pravo) obstaja poseben dodiplomski studij. V Ameriki ni tako. Ce hoces postati zdravnik, najprej naredis obicajen dodiplomski studij (npr. z majorjem iz biologije in kemije). Potem pa gres v medical school, ki je neke vrste podiplomski program, kjer se naucis vsega, kar rabis kot zdravnik. Enako velja za pravnike, ki se v ameriki za pravo specializirajo sele PO koncanem dodiplomskem studiju.
Ker je ameriski dodiplomski studij drugace zasnovan kot slovenski, se utegne zgoditi, da ustrezna slovenska fakulteta nerada nostrificira amerisko diplomo (torej nerada prizna amerisko diplomo kot ekvivalent doloceni slovenski diplomi). Gotovo je pomemben razlog za to, da so slovenski dodiplomski programi bistveno bolj specializirani za doloceno podrocje kot ameriski.
Primer: v Ameriki diplomiras iz dveh majorjev: kemija in biologija (primera kemija in biologija sta izbrana poljubno in se ne nanasata na kakrsnekole resnicne poskuse nostrifikacije tujih diplom na teh dveh slovenskih fakultetah, na katerikoli slovenski univerzi). Katera slovenska fakulteta bo nostrificirala tvojo diplomo? Na kemiji utegnejo biti mnenja, da nisi opravil dovolj izpitov iz kemije, na biologiji pa bodo istega mnenja za biologijo. Slovenske fakultete pac vidijo, da je bilo za amerisko diplomo potrebno veliko manj specialisticnega znanja iz dolocenega predmeta in zato stezka izenacijo v Ameriki pridobljeno znanje s slovenskim. Sirino ameriskih univerz je pogosto tezko vnovciti v Sloveniji, saj v Sloveniji ni programov, ki bi bili ekvivalentni ameriskim. Torej: ce se da (pogosto je to v naprej v bistvu nemogoce), se v naprej pozanimaj, ce ti bo v Ameriki opravljeno delo formalno priznano tudi v Sloveniji.
Slovenski solski sistem je v sedanji obliki pogojen z naso preteklostjo, kulturo, ipd. V mnogih vidikih vidim v ameriskem sistemu velike prednosti, vprasanje pa je, v koliksni meri je mozne te prednosti implementirati v Sloveniji, saj gre za dve cisto razlicni kulturi.
V zvezi s tem sem prejel naslednji komentar prof. dr. Josipa Globevnika iz Fakultete za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani:
Morda bi bilo dobro omeniti, da ameriske univerze na dodiplomskem studiju nadaljujejo tradicijo t.i. liberal arts collega-a. To pa je v nekem smislu podaljsana srednja sola, s poglobljeno splosno izobrazbo. To je v skladu s tem, da so tam srednje sole neprimerno slabse kot v Evropi. Tako n.pr., ce nekdo studira matematiko, na dodiplomskem studiju ne more imeti vec kot polovice matematicnih predmetov. Zato so nasi studenti, ki zacnejo na podiplomskih solah tam, tudi tako dobro pripravljeni.
Opozorilo:
To opozorilo dodajam, ker sem v zadnjem casu prejel precej pisem slovenskih srednjesolcev, ki si zelijo studirati v ZDA. Vecinoma si zelijo biti sprejeti na najboljse ameriske univerze, kot so Princeton, Harvard, Yale, Stanford, kar je seveda razumljivo. Mislim pa, da se marsikdo ne zaveda naslednjega. Studij na teh slovitih univerzah, ki so svetovno znane, je zelja mnogih ameriskih najstnikov in najstnikov v drugih drzavah sveta. O tem ljudje sanjajo, trepetajo, si zabasajo srednjesolski urnik do onemoglosti, da imajo cimvec obsolskih dejavnosti, zato da si s tem izboljsajo moznosti sprejema. V ZDA studij na taki sloviti univerzi pomeni odprta vrata v najboljse sluzbe, zato je tekmovalnost pri vpisu na te univerze zelo velika. V ZDA je 300 milijonov ljudi, teh slovitih univerz pa je pescica. Na slovite univerze pridejo tisti, ki so ekstremno dobri dijaki (primerljivi recimo s slovenskimi super odlicnjaki), ki imajo poleg tega se vidne uspehe v obsolskih dejavnostih ali so kako drugace izjemni. Recimo, ce prejmes olimpijsko medaljo v kaksnem sportu, te bo taka univerza opazila in konsiderirala. Ravno tako, ce imas medaljo s kaksne olimpijade znanja (matematika, fizika, itd.). Ampak res samo opazila, dalec od tega, da bi bil sprejem garantiran. Tudi ce si sprejet, si moras pogosto studij potem placati delno ali v celoti sam. Ti stroski niso majhni in jih marsikdo ne zmore, tako v ZDA, mednarodno pa se sploh, ker je standard v vecini drzav sveta nizji kot v ZDA.
Sprejem za tuje studente je pogosto se tezji kot za ameriske, ker prihajajo iz neznanega okolja in ker imajo ameriske univerze itak ze dovolj izredno kvalitetnih domacih kandidatov. Zaradi tega je na ameriske univerze nekoliko lazje biti sprejet, ce si obiskoval kaksno solo z mednarodno maturo. Posebej za tisto v Devinu (United World College of the Adriatic) sem v preteklosti slisal za vec uspesnih primerov nadaljnega studija v tujini. Kako pa je s slovenskimi mednarodnimi maturami, pa ne vem tocno, ker s tem nimam izkusenj - ce jih kdo ima, naj jih prosim sporoci.
Vecina ameriskih slovitih univerz vseeno vsako leto sprejme tudi neko majhno stevilo tujih studentov. Ti studenti so po vecini na nek nacin izjemni. Ameriske univerze jih sprejmejo tudi zato, da na ta nacin svojim domacim studentom omogocijo, da imajo stik tudi z nekom iz tuje kulture, kar obogati studij.
V ZDA pa je seveda zeliko veliko drugih univerz. Vecina od teh je iz tujine "nevidna". Le najbolj slavne univerze namrec nastopajo v filmih in raznih nanizankah v stilu Beverly Hills, 90210. Za preostale univerze povprecna oseba v Sloveniji se ni slisala, ceprav je marsikatera po mednarodnih kazalcih uvrscena visje kot mnoge evropske univerze. Na primer, vtipkaj v Google "top 500 universities" in poglej, katere univerze so na tem seznamu pri vrhu. Zaradi pomanjkanja informacij si marsikdo iz tujine lahko ustvari napacen vtis, da je v ZDA le nekaj zazeljenih univerz, vse ostale pa so za tiste "drugega ranga" in za "manj sposobne". Vecina ameriskih studentov je, ze po statisticni logiki, vpisanih na te mednarodno manj znane, a se vedno izredno kvalitetne, univerze. Mnogi od teh studentov bodo v zivljenju veliko dosegli. Tam se vedno poucujejo zelo dobri (tudi vrhunski) profesorji, se vedno se lahko veliko naucis, je pa res, da ce gres nazaj v Slovenijo, da bo tisti "wow" faktor manjsi.
Ce si v slovenski srednji soli ekstremno uspesen, ce imas medalje z raznih olimpijad, ce si vrhunski sportnik, ce si dosegel nekaj, kar je neobicajno in redko, potem mislim, da imas realno moznost, da te sprejme kaksna najboljsa ameriska univerza. V vsakem primeru, kot pravijo, poskusiti ni greh. Neodvisno od tega pa se vprasaj tudi, ce ti je ameriski nacin zivljenja vsec, ce si pripravljen zapustiti dom, svoje domace, svoje prijatelje. Zivljenje je tukaj v ZDA precej drugacno kot v Sloveniji.
Najprej: v Ameriki obstaja vec tipov podiplomskih programov: Ph.D.,M.Sc., poleg tega pa se dolocene specializacije kot so podiplomski program, da postanes zdravnik, odvetnik, ipd. Vse v nadaljevanju se nanasa na Ph.D. in M.Sc. programe, saj z drugimi tipi podiplomskih programov nimam izkusenj. Za studente iz Slovenije so najbolj zanimivi ravno Ph.D. in M.Sc.
Obstajajo velike razlike v kvaliteti posameznih podiplomskih programov. Nekatere univerze imajo npr. mocan oddelek za ekonomijo, druge so mocnejse npr. v filozofiji. Naceloma velja, da vecji kot je splosen ugled dolocene univerze, vec je oddelkov na tej univerzi, ki so v samem svetovnem vrhu.
Prakticno vse ameriske univerze ponujajo podiplomske programe iz vec razlicnih podrocij (ceprav ne nujno na vsaki univerzi iz vseh). Najboljsi podiplomski programi v Ameriki so precej zahtevni, po moji oceni precej bolj zahtevni od slovenskih. V Ameriki je konkurencni boj izredno hud, tako da so se profesorji prisiljeni truditi, da objavijo dobre clanke in da imajo dobra predavanja. Od vsega tega je namrec njihova nadaljna kariera bistveno odvisna. Vse to se meni zdi v Ameriki veliko bolj ostro kot v Sloveniji. V Ameriki je akademski trg zelo velik: oddelkov iz dolocenega podrocja (npr. kemija) je veliko (lahko tudi okoli 100 v celotni Ameriki). Podiplomski studij v Ameriki je precej resna zadeva in je misljen kot neke vrste uvod, pripravljalnica za bodoce raziskovalno delo. Med podiplomskim studijem naj bi se student naucil raziskovalnih metod, se uvedel v doloceno raziskovalno podrocje in o njem napisal doktorsko disertacijo. Dobro (pravzaprav nujno in izredno pomembno za nadaljno kariero) je, ce objavi cimvec clankov. Vse to zahteva celega cloveka in je precej velika zrtev. Podiplomski studenti v Ameriki pogosto nimajo casa za ustvarjanje druzine ali za veliko obstudijskih dejavnosti (je pa to odvisno od vec dejavnikov, kot so zahtevnost programa, od osebnosti (znacaja) posameznega studenta, ipd.).
V Ameriki se napredek podiplomskih studentov spremlja v bolj pogostih intervalih kot v Sloveniji. Pri oceni kvalitete dela posameznega studenta so profesorji ponavadi precej objektivni in ce je treba tudi neusmiljeni. Ce nek student ne pokaze napredka v predvidenem casu, sledijo precej direktna opozorila in zatem (v ekstremnih primerih, ki pa niso tako redki; to je sicer precej odvisno od oddelka) tudi slovo v stilu "Goodbye and thanks for all the fish."
V Ameriki se od podiplomskih studentov pricakuje (seveda v razumnih mejah), da "they challenge the authority". To pomeni, da ni nic narobe (ampak je povsem normalno), ce se ne strinjas s profesorjem in poskusas argumentirano pokazati nasprotno. Noben profesor se zaradi tega ne pocuti ogrozenega in profesorji (z redkimi izjemami) se nimajo za nezmotljive. Za vse to ne bi bilo nobenega razloga, saj je itak jasno, da profesor svoje akademske pozicije ni dobil na "lepe oci".
Mnogi ameriski profesorji imajo odlicen smisel za timsko delo, tako da niso redke skupinice, kjer npr. po dva ali trije profesorji skupaj z nekaj podiplomskimi studenti opravljajo dolocene raziskave, skupaj objavljajo clanke, ipd. Mene je presenetilo, kako uspesno je lahko tako timsko delo. Trije raziskovalci, ki delajo na istem problemu, so bistveno vec kot 3x hitrejsi kot trije nepovezani raziskovalci. Torej: kvalitetna skupina v istem casu proizvede vec clankov na raziskovalca, kot ce bi ti raziskovalci delali vsak zase vsak na svojem problemu.
Podiplomski programi v Ameriki trajajo razlicno dolgo, nekje med 4 in 6 let. V zadnjem casu se posebej v znanosti dolzina programov nekoliko podaljsuje, tako da niso tako redki programi, ki trajajo 6 let ali tudi vec. Na primer, na mojem oddelku imamo tri podiplomske studente, ki so v devetem letniku podiplomskega programa in to ne po svoji lastni zelji. V vecini programov je treba najprej opraviti dolocene podiplomske predmete, zatem pa sledi delo proti doktoratu. Velika vecina programov pozna t.i. "qualifiers", ki so neke vrste generalni izpiti, ki jih mora student opraviti, preden dobi zeleno luc za pisanje doktorata. Ponavadi se qualifierse opravlja po opravljenih podiplomskih predmetih, nekje 2 leti po zacetku programa. Na nekaterih solah so qualifiersi precej tezki in sluzijo kot sito. Tistim studentom, ki qualifiersev v dolocenem roku ne opravijo, podelijo M.Sc. in jih izpisejo iz programa, ostali pa lahko nadaljujejo do doktorata. Seveda pa niso vsi M.Sc. podeljeni na ta nacin. Vcasih se zgodi, da kandidat prostovoljno izstopi (lahko iz cisto osebnih razlogov) iz Ph.D. programa in ce je po mnenju profesorjev do takrat opravil dovolj dela, mu za ze opravljeno delo v programu podelijo M.Sc. Poleg tega seveda obstajajo tudi podiplomski programi (ti niso Ph.D.), kjer je M.Sc. koncni cilj ze od vsega zacetka.
Naj napisem se nekaj o ameriskih profesorjih v smislu mentorstva. Pod prvo, niso tako redki ameriski profesorji, ki za Slovenijo se niso slisali. Tvoja dodiplomska izobrazba bo zato v takih situacijah morda konsiderirana kot manj vredna od ameriske in se bos moral, vsaj od zacetka, bolj izkazati kot tvoji ameriski sosolci, da bos dokazal upravicenost svojega obstoja na doloceni univerzi. Pri tem je npr. povprecje ocen, kvaliteta tvojega dodiplomskega studija, oz. splosna uspesnost, ki si jo imel v Sloveniji, vec ali manj irelevantna. Vazno je, kaj si od vsega skupaj odnesel in kako si s svojim znanjem lahko koristen tvojim profesorjem oziroma raziskovalni skupini v ZDA.
Izbira mentorja poteka po razlicnih postopkih na razlicnih univerzah. Ponekod se moras za mentorja odlociti prakticno takoj po zacetku studija (tako je na mojem oddelku). Drugje se odlocis sele cez pol leta ali po enem letu ali celo po dveh letih studija. Poznejsa izbira mentorja je bolj koristna za tiste studente, ki morda potrebujejo nekaj mesecev ali leto, da definirajo svojo raziskovalno usmeritev. Tezko je namrec to definirati takoj po dodiplomskem studiju. Veliko ameriskih podiplomskih studentov pa sicer ze med dodiplomskim studijem opravlja raziskave, tako da se ze med dodiplomskim studijem usmeri v doloceno podrocje. Taki studenti lahko takoj zacnejo opravljati raziskave s svojim mentorjem, zato je za njih hitra izbira mentorja koristna, ker s tem prihranijo na casu. Po mojih izkusnjah podiplomski programi glede casovnih terminov za izbiro mentorja niso prevec fleksibilni, ampak imajo eno politiko za vse studente v svojem programu. Zato je pri izbiri programa dobro misliti tudi na to, kako hitro bos moral izbrati mentorja in kako tezko utegne to biti za tebe.
Na nekaterih univerzah/oddelkih pa student sploh nima lastne izbire pri mentorju, ampak mentorja doloci kar oddelek glede na trenutne potrebe oddelka. V nobenem primeru pa ne mores dobiti za mentorja nekega profesorja, ki se s tem se strinja. Torej: ti lahko dolocenega profesorja vprasas za mentorstvo, a dokoncna odlocitev je profesorjeva. V danem trenutku seveda niso vsi profesorji zainteresirani za nove studente, ampak le dolocen del profesorjev. Ponavadi so to tisti profesorji, pri katerih je ravnokar nekdo zakljucil studij, ali tisti profesorji, ki so bili uspesni pri pridobivanju denarja za svoje raziskave in podobno. Drugi utegnejo ze biti polno zasedeni. V praksi sem videl, da se dogaja, da studenti pridejo na podiplomski studij mislec, da bodo lahko delali prakticno s katerimkoli profesorjem na oddelku, potem pa so neprijetno preseneceni, ko vidijo, da je izbira dejansko precej omejena.
Mentorja je (na nekaterih oddelkih) mozno kasneje tudi menjati in razlicni oddelki imajo razlicno politiko glede tega. Vendar jaz to odsvetujem: pomeni, da izgubis cas in bos doktoriral kasneje, okolici pa to tudi signalizira, da nekaj ni bilo v redu - s tem si definitivno ne bos nabral pozitivnih tock. To je podobno kot locitev v zakonu.
V ZDA obstajajo dobri mentorji in slabi mentorji. V ZDA lahko najdes vrhunske mentorje, ki zelo dobro vodijo, usmerjajo in ravnajo s svojimi studenti. Studente spodbujajo, o njih dobro govorijo drugim profesorjem, znajo ceniti napore studenta, znajo se tako majhno idejo studenta negovati do te mere, da iz tega na koncu nastane clanek. Skratka to so mentorji, ki zelijo svojim studentom pomagati pri njihovem profesionalnem razvoju. Podiplomski studij je namrec pogosto tezek in tudi najbolj sposobni studenti lahko zaidejo v krizo, pridejo pred neresljiv problem, ki ga kljub pridnosti in nadarjenosti ne morejo resiti. Dober mentor v taki situaciji ne zvali krivde na studenta, ampak isce konstruktivno resitev situacije. Zal v ZDA obstajajo tudi mentorji, ki svoje studente ignorirajo, ali jim nalagajo nerazumljive kolicine dela in vidijo studente predvsem kot vir poceni delovne sile za napredovanje svoje lastne znanstvene kariere. Akademska okolja v ZDA so zelo tekmovalna in pritiski na profesorje s strani vodstva oddelkov in univerze so lahko zelo veliki. Profesor mora producirati dovolj publikacij in pridobiti dovolj denarja za svoje raziskave, v nasprotnem primeru prej ali slej izgubi sluzbo. Posebej mladi profesorji so pogosto izpostavljeni takim pritiskom, ki se potem prenasajo na studente, na primer tako da so mentorji nesorazmerno zahtevni in kriticni do svojih studentov. Kriteriji, ki ti jih dolocen mentor postavi, so vecinoma namrec stvar mentorja osebno in vanje se drugi profesorji le redko vtikajo. Na primer, poznam primer nekega podiplomskega studenta, ki je dolgo casa trdo delo delal na raziskovalnem projektu in tudi ze imel rezultate, vendar je mentor ocenil, da rezultati niso dovolj dobri za objavo. Nato se je zgodilo, da je dolocen del teh rezultatov neodvisno in vzporedno odkril nekdo drug na neki drugi univerzi in jih je objavil. Kar je objavil, je bilo manj od tistega, kar je ta prvi student s strogim mentorjem neodvisno odkril samostojno. Seveda to pomeni, da je ta prvi student s cakanjem na objavo izgubil prvenstvo do teh rezultatov. Student je sel do mentorja, ki mu je rekel, da je "pac imel smolo" in da ti rezultati zdaj niso vec objavljivi. Za mentorja je s tem zadeva bila zakljucena. Ampak, spet ni nujno, da so vsi mladi mentorji taki, je pa nekaj, na kar bi jaz pri izbiri mentorja bil pozoren. Torej, v ZDA je sicer veliko zelo kvalitetnih mentorjev, a ne predpostavljaj, da bos ti enega od takih tudi dobil kar sam od sebe.
Ta dva opisana tipa mentorjev sta dva ekstrema, vecina mentorjev pa se nahaja nekje vmes. S prilagajanjem, potrpljenjem, fleksibilnostjo se da resiti marsikatero tezavo. Ko prides na novo v ZDA, ni vedno tako enostavno ugotoviti, kateri mentorji so bolj ali manj kvalitetni. Bodi pozoren na to, kako dolocen profesor predava, kaksen je v interakciji z drugimi profesorji in studenti, kako ga na splosno dojemajo drugi profesorji na oddelku in podobno. Kako dolgo tipicno traja doktorat pri posameznem profesorju? Nekateri profesorji so znani po dolgih doktoratih in iluzorno je pricakovati, da bodo v tvojem primeru nenadoma naredili izjemo. Nekateri profesorji, ki trenutno potrebujejo nove studente, znajo biti pri novacenju studentov precej agresivni, ti posiljati emaile, ustvarjati vtis, da so oni edina optimalna izbira in podobno. V Sloveniji ni navada, da bi profesorji tako aktivno iskali studente, zato ti utegne taka pozornost s strani dolocenega profesorja biti vsecna. Vendar, ni nujno, da so ti profesorji najboljsa izbira, posebej ce tako masovno novacijo vse, ne samo tebe. Resnicno dobri mentorji ne potrebujejo veliko reklame za sebe, ker so ze itak na dobrem glasu in imajo ze tako ali tako prevec kandidatov za studente. Jaz sem v praksi videl studente, ki so se odlocili za profesorja na podlagi nekega napacnega prvega vtisa, potem pa se je mentor izkazal za agresivnega, zainteresiranega samo za lastni uspeh in ne za uspeh studenta, hkrati pa je bil do studenta prekomerno zahteven. V nekaterih takih primerih sem videl, da so studenti mentorja zamenjali cez eno leto, v drugih so se izpisali iz programa, v tretjih so v taki neprijetni situaciji vztrajali vec let. V nobenem primeru pa ni mentor kaj dosti nastradal. Izogni se taki situaciji ze od vsega zacetka.
Po mojem mnenju je zelo pomembno, da se z mentorjem/mentorico ujames na osebnostnem nivoju. Med mentorjem in studentom je sicer priporocljiva neka distanca, a po mojem mnenju je zelo koristno, ce imata z mentorjem podoben nacin dela, ce vaju zanimajo podobni problemi in imata tudi podobno zivljenjsko filozofijo. Od tvojega mentorja je tvoja kariera KLJUCNO odvisna: pogosto vpliva na to, kako te bodo dojemali drugi raziskovalci, kaksno sluzbo bos dobil po koncanem doktoratu, kako se bos v splosnem pocutil med podiplomskim studijem. Mentor mora biti nekdo, ki ga ti osebno spostujes zaradi njegovih dosezkov. Vse to je pravzaprav zelo podobno poroki in zakonu: med profesorjem in studentom mora biti neko dejansko ujemanje. Ce dam primerjavo iz filmskega sveta, morata si biti nekako tako kot vesoljska viteza Obi-Wan Kenobi in Luke Skywalker.
Ce gres v Ameriko preko dolocene slovenske zveze, ki npr. sodeluje z nekim ameriskim profesorjem, je tovrstno tveganje ponavadi manjse, ker je ta ameriski profesor ze preizkusen. To je lahko velika prednost. Ce se prijavljas na doloceno solo brez da bi tam obstajala neka obstojeca slovenska zveza, bodi previden, koga izberes za mentorja. Izbira mentorja je sicer ena izmed najbolj vaznih odlocitev pri podiplomskem studiju in o tem je bilo tu v ZDA napisanega ze veliko. Dobra izbira mentorja pomeni, da te bo mentor promoviral pri pogovorih z ostalimi profesorji, da ti bo odpiral vrata pri iskanju dodatnih virov financiranja, da bo pripravljen poslusati tvoje probleme in ti jih tudi pomagal resevati, da bo na splosno imel dobro mnenje o tebi in da bo znal ceniti tvoje napore, da bo na tebe gledal kot na sposobno mlado osebo na zacetku kariere, da bo na splosno dobro govoril o tebi drugim znanstvenikom na raznih konferencah, itd., pod minimum vsaj to, da te bo predstavil drugim pomembnim znanstvenikom, npr. ko boste skupaj v druzbi na kaksni konferenci. To se morda vse slisi kot samo po sebi umevno, a v resnici ni.
Slabe stvari, ki se jim izogni z izbiro mentorja, kolikor se le da, so: mentorji, ki nikoli nimajo casa za tebe, hkrati pa zahtevajo nenehno nove rezultate; mentorji, ki so v financni stiski; mentorji, ki potrebujejo predvsem poceni delovno silo in ki od tebe zahtevajo enorme kolicine dela; mentorji, ki te zapustijo in gredo v sluzbo na drugo univerzo, ko si sredi pisanja doktorata in moras potem vse narediti znova pri drugem mentorju z drugo temo (to ni tako redek pojav: poznam enega studenta, ki je zaradi tega doktoriral dve leti kasneje kot bi sicer, enega studenta, ki je zaradi tega prekinil doktorski studij, in enega, ki je v taki situaciji sledil mentorju na novo univerzo); mentorji, ki so na splosno do vsega prevec negativni in cinicni.
To vprasanje si po mojem mnenju danes zastavlja precej sposobnih Slovencev, ki so ravnokar koncali (oziroma so na na tem, da ga kmalu koncajo) dodiplomski studij v Sloveniji.
Odgovor na to ni lahek. V Sloveniji imamo prijatelje, starse, punco/fanta (posebej te scene z datingom na daljavo niso prijetne), nekateri ze druzino, imamo konjicke, poznamo jezik in navade, poznamo svojo okolico, pocutimo se varno, skratka, imamo nek "life". Po odhodu v tujino vecino tega (zacasno) izgubis, zato je povsem razumno kalkulirati, da je treba od studija v ZDA veliko iztrziti, da se vse to splaca. Podiplomski programi v Sloveniji niso tako zelo slabi, kot se morda komu zdi. Res je sicer, da se tezko primerjajo z najboljsimi oddelki v Ameriki, saj je Slovenija majhna in ima svoje probleme. Vseeno pa situacija pri nas ni tako crna. Slovenija ima dolocene kvalitete, ki jih preveckrat jemljejo za samo po sebi umevne (malo kriminala, cudovita narava, okusna in zdrava hrana, umirjenost zivljenja, (v primerjavi s to "norisnico" tukaj v ZDA), majhne razdalje). Vse to v Sloveniji imamo, v ZDA pa nimajo (razen cudovite narave v narodnih parkih, razlika med SLO in ZDA je v tem, da ce hoces iti v naravo v ZDA, se moras potruditi in se tipicno voziti vec ur, da do tja prides, medtem ko v SLO zivis dobesedno sredi lepe narave).
Po mojem mnenju se v Ameriko splaca iti predvsem, ce gres na zelo dober program, boljsi od tega, ki ti je ponujen v Sloveniji. Ce gres na isto ali na slabse, moras imeti druge dobre razloge za odhod. Ce jih nimas, se najbrz preprosto ne izplaca, tako financno, tako akademsko, tako zivljensko.
Sprejemljiv razlog za odhod v tujino je tudi, da te zanima neko podrocje, ki pri nas ni dobro razvito in se zato odlocis, da gres k dolocenemu mentorju v tujino (a poskrbi, da ti bo splosen nivo sole ustrezal).
Tukaj bi bilo zelo dobro slisati izkusnje ostalih Slovencev, ki so studirali v tujini. Ali so zadovoljni? Kaj bi spremenili, ce bi se se enkrat podajali v vse to? Vsi ti odgovori lahko nekomu, ki se zdaj odloca o svoji nadaljni poti, ogromno pomagajo.
V ZDA je solsko leto razdeljeno na dva semestra (Fall Term, Spring Term). Jesenski semester se zacne v zacetku septembra (torej priblizno en mesec pred zacetkom univerzitetnega studijskega leta pri nas; tocen datum je odvisen od univerze) in konca tik pred Bozicem. Pomladni semester se zacne v drugi polovici januarja in konca v sredini maja.
V Kanadi ponavadi solsko leto delijo na tri obdobja (t.i. terms).
V poletnem casu (nekako od konca maja pa vse tja do zacetka septembra) studij obicajno ne poteka. V tem casu so studentje naceloma prosti, ceprav jih veliko ta cas izkoristi za obstranske zasluzke. Veliko jih gre tudi na "internship" (pripravnistvo). Internship pomeni, da te neko podjetje (ne univerza) zaposli za poletne mesece. V tem casu dobivas placo, ki je nizja od place redno zaposlenih, se vedno pa je (za studentski zep) razmeroma visoka. V tem casu si pridobivas delovne izkusnje in tako bogatis svoj CV (zivljenjepis). Razpolozljivost internshipov je odvisna od vec dejavnikov: uspesnost ameriskega gospodarstva v tem letu (ali je ali ni recesija), podrocje studija, ipd. Internship ni obvezen (razen na nekaterih programih) in ga lahko opravljajo tako dodiplomski kot podiplomski studenti. Najbolj znan primer studenta/ke, ki je imel/a internship, je v ZDA trenutno Monica Lewinsky, ki je bila pripravnica v Beli Hisi.
Kot tuj drzavljan v ZDA seveda za internship potrebujes delovno dovoljenje ameriske vlade. Obicajni studentski vizumi kot so F-1, J-1 v principu ne omogocajo nobene zaposlitve, z izjemo zaposlitev na tvoji univerzi (asistentstvo, delo v knjiznici, itd.). S pravili okrog vizuma J-1 nisem podrobno seznanjem. Ce si v F-1 statusu (ki je najbolj pogost in tipicen status za tuje podiplomske studente), je mozno zaprositi za posebno izrecno dovoljenje za poletno delo. Nacina sta dva: t.i. OPT in CPT. Pri nacinu OPT moras placati doloceno provizijo ameriski vladi (okrog $100), postopek odobritve pa traja 3 mesece in mora biti koncan pred zacetkom tvojega poletnega dela. To pomeni, da se moras za vse skupaj zmeniti razmeroma zgodaj, kar je lahko problem: niso tako redka podjetja, ki kandidate za internship iscejo recimo 2 meseca pred zacetkom poletja, ko je za OPT ze prepozno. V celotnem studiju se ti lahko odobri najvec 12 mesecev OPT-ja. Pri nacinu CPT ni provizij, postopek pa je precej hitrejsi, vendar se mora s CPT-jem strinjati tvoj profesor in tvoj oddelek. Na mojem oddelku to ni problem, ce je tvoj internship neposredno povezan z delom na doktoratu. Ni pa dovolj, ce gre le za neko delo na podrocju racunalnistva, ki nima neposredne zveze z doktoratom - v tem primeru moras iti preko postopka OPT (itak pa, ce se profesor s tvojim internshipom ne strinja, se bos z njim tezko kregal in je bolje, da na internship sploh ne gres). Po mojih izkusnjah ameriski profesorji niso prevec navduseni, ce njihovi studenti pogosto opravljajo internshipe, ki nimajo direktne zveze z njihovo doktorsko dizertacijo. Vse te omejitve seveda pomenijo, da je tujcem nekoliko tezje pridobiti internship, ceprav je seveda se vedno mozno in sploh ni neka redkost. Vse, kar sem tu napisal, pa je le povzetek pravil za CPT in OPT. Dejanska pravila so veliko bolj razvejana in zapletena in se tudi pogosto spreminjajo.
Velika vecina dodiplomskih in podiplomskih studentov zacne s studijem v jesenskem semestru, torej v zacetku septembra. Vsi prijavni postopki so izvedeni za zacetek v septembru. So pa tudi izjeme. V tem dokumentu se vsi opisi nanasajo na standarden prijavni postopek za zacetek studija v septembru.
Fraternities (za fante) in sororities (za dekleta) so neke vrste studentski klubi, ki so organizirani na posameznih univerzah. Ce ne ves, kaj je to, se spomni, da si filmih morda kdaj videl, da je kdo bil v Alpha Kappa Pi ali v Theta Omega Delta oziroma podobno. To so fraternities oz. sororities. Na razlicnih univerzah imajo ti klubi razlicno vlogo. Na nekaterih univerzah se vecina druzabnega zivljenja vrti okrog njih, na drugih jih je komaj cutiti. Tam, kjer so zelo prisotni, si veliko studentov zeli biti clan, zato imajo te skupnosti stroge pogoje sprejema (vcasih se prav "izzivljajo" z raznimi krsti). Pogosto je tudi tako, da je dolocen fraternity povezan z doloceno sorority - na ta nacin je nastala ze marsikatera zakonska zveza. Clanstvo v teh skupnostih prinasa neke dolocene privilegije. Ce dejansko od blizu pogledas, kaj studenti v doloceni fraternity pocnejo skupaj, gre pogosto za cisto obicajno "zuranje". Razlicni fraternity pa so v tem pogledu razlicni. Pogosto je tudi tako, da je clanstvo dosmrtno in da je zelo pomembno za nadaljne zivljenje - poslovni kontakti kasneje v zivljenju pogosto potekajo preko znancev iz fraternity/sorority. To med drugim tudi pomeni, da diplomanti posamezne univerze tvorijo neke vrste klan in si eden drugemu pomagajo celo zivljenje.
Ti studentski klubi ponavadi zdruzujejo le dodiplomske studente. V vsakem primeru pa izbira sole pomeni tudi izbiro druzbene skupine, v katero se bos uvrstil. To je kot neke vrste "znacka", ki jo nosis vedno s seboj. Npr. jaz sem na CMU in ko grem v kaksno drugo amerisko mesto in srecam nekoga drugega s CMU, sva takoj bolj na zvezi, ceprav morda sicer nimava kaj dosti skupnega. Zelo obicajno je, da se studenti s CMU zaposlujejo v podjetjih, kjer ze dela veliko drugih diplomantov s CMU. Torej izbira sole ni vedno samo nekaj, kar vpliva le na cas studija, ampak lahko pusti pecat na dolgi rok v zivljenju.
Dodiplomski vecinoma v domovih na univerzi, podiplomski pa zelo razlicno, najpogosteje v (na splosnem stanovanjskem trgu) najetih stanovanjih. Stanarine so v Ameriki zelo visoke. V Pittsburghu, ki je za ameriske razmere poceni, placujem skupaj s stroski $400 USD na mesec (za polovico 2-sobnega stanovanja, kjer zivim skupaj z mojim sostanovalcem Daylianom iz Kanade).
Jaz sem imel pri iskanju stanovanja v Pittsburghu precejsnje tezave. Tudi ko sem stanovanje nasel, so se vecje in manjse tezave nadaljevale. Precej odjemalcev stanovanj tukaj ni prevec navdusenih, da se v njihovo stanovanje vseli nek tujec. Glavni razlogi za to so, da se bojijo, da ne bom placal stanarine, da bom "pobegnil" nazaj v Evropo, ker se bojijo, da bom imel cudne navade, poskodoval stanovanje, itd. Za njih je nekako najlazje, ce je podnajemnik American, ker jim to vliva vec zaupanja. Pri tem je to, da sem na CMU, le deloma pomagalo. Vsaj tu v Pittsburghu je tako, da so lastniki stanovanj pravno zelo zasciteni in sodisca (gre za sodisca za majhne zahtevke, kjer delajo vecinoma sodniki, ki niso naredili vecje kariere) ponavadi v primeru spora podnajemnik-lastnik odlocajo v prid lastnika. V praksi sem videl, da to lastniki s pridom izkoriscajo, tako da po malem krsijo pravice podnajemnikov. Posebej ce si tuj student, itak vedo, da si ne bos mogel privosciti pravnega varstva. In tudi ce ga bi iskal, te marsikateri odvetnik ne bi hotel zastopati, ker imas malo denarja, ker si sam, si tujec in nimas nobene zaslombe v lokalnem prebivalstvu, itd. Vprasaj se, na kaksno pravno pomoc lahko npr. v Sloveniji racuna nek student iz kaksne daljne dezele. Tu v ZDA je vec ali manj isto. Tu v Pittsburghu ni nobena redkost, da ti na koncu najema lastnik noce vrniti varnostnega depozita (enostavno rece, da so to "cleaning charges") in ti mu pac ne mores cisto nic. V primeru, da ob koncu najema zapustis Pittsburgh (ali celo gres izven ZDA), pa itak se bolj vedo, da se ne bos mogel braniti (varnostni depozit se ponavadi vrne kak mesec po koncu bivanja in ce si takrat ze cisto nekje drugje, ne mores na daljavo tega izterjati).
Na splosno se je dobro zavedati, da bos v ZDA zivel stran od starsev, prijateljev in sorodnikov in da si bos v mnogih situacijah lahko pomagal le sam. V tem smislu bos neke vrste "sirota" in, za razliko od Americanov, ne bos imel "support group", ki bi ti pomagala z dobronamernimi nasveti in zvezami. V Ameriki je zivljenje zelo drugacno kot v Sloveniji in veliko je detajlov, ki so pomembni in ki jih, vsaj od zacetka, ne bos poznal. Ce bos pri svojem zivljenju v Ameriki naletel na kaksne tezave, bos prepuscen svoji iznajdljivosti. Pomanjkanje denarja, nepoznavanje lokalnega nacina delovanja druzbe, dejstvo, da si tujec, odsotnost starsev in znancev, ki bi ti pomagali z nasveti, vse to te naredi ranljivega in je lahko velika ovira v dolocenih situacijah.
V Ameriki obstaja t.i. credit history report. Obstaja neka centralna agencija (v bistvu so tri razlicne agencije), ki za vsakega posameznika v ZDA (kljuc je davcna stevilka, SSN = social security number) zbira podatke o njegovi financi preteklosti. Na ta nacin lahko vsakdo za vsakogar (stane okrog $40 za poizvedbo) preveri, ali je ta oseba v preteklosti placevala racune, ali je morda nekoc razglasila bankrot (bankrupcy), itd. Ko najemas stanovanje, odjemalec (landlord) ponavadi preveri, kaksen je tvoj credit history in ce ni dovolj dober, te zavrne (oz. v najboljsem primeru zaostri pogoje, npr. visja stanarina, visji varnostni depozit). Ko prispes na novo v ZDA, je tvoj credit history prazen, kar je za Americane isto, kot da bi bil zelo slab (po logiki, da ce o necem nimas nobene informacije, moras privzeti najslabse). Zato imajo tuji studenti (in v bistvu vsi, ki v ZDA prispejo na novo) v ZDA pogosto tezave pri najemanju stanovanj. Ponavadi sicer prej ali slej najdes nekoga, ki te vzame kljub slabem credit history-ju, vendar vprasanje, kaksno je tisto stanovanje (pogosto slabo) in pod kaksnimi pogoji ti ga odda.
Ameriske univerze so narodnostno precej pisane. Na dodiplomskem studiju je sicer vecina studentov ameriskih drzavljanov. Ceprav imajo boljse univerze studente iz vseh ameriskih zveznih drzav, je zelo veliko studentov iz geografske blizine univerze. Na CMU je npr. vecina studentov iz Pennsylvanie in iz Ohia.
Na podiplomskem studiju je slika pogosto obrnjena - vec je tujcev kot ameriskih drzavljanov. Bogati Americani, otroci vplivnih starsev, itd., ponavadi opravijo dodiplomski studij na eni od slovitih univerz (astronomsko solnino placajo starsi), za podiplomski studij pa se odlocajo redko, saj se jim enostavno ne izplaca (veliko dela, razmeroma malo prostega casa, podiplomski studij v ZDA tudi nima takega druzbeno prestiznega pomena kot v Sloveniji, zato ljudje manj cutijo potrebo po pridobitvi doktoratov, itd.). Vse to v bistvu ne velja le za najbolj bogate Americane, ampak za vecino zgornjega srednjega sloja in seveda za visoki sloj.
Podiplomski studenti so zato povecini tujci (tipicno vec kot 50%). Amerika vodi pametno politiko uvazanja znanja iz drugih drzav (kar je tudi eden od glavnih razlogov za njeno gospodarsko, politicno in vojasko moc). Ti ljudje se "zastonj" izsolajo v maticni drzavi, potem pa jim Amerika odpre vrata in ponudi moznost uspeha na velikem odru. Na te "uvozene" ljudi (razen ce so iz zahodne Evrope, Kanade, Japonske in podobno) se pogosto gleda kot na ljudi, ki se v svoji domovini niso mogli uveljaviti zaradi ekonomskih in politicnih problemov in so zato emigrirali v ZDA. Logika razmisljanja je, da jim je tu v ZDA nudena moznost, da uspejo, kot ne bi mogli doma. Tako po mojih izkusnjah gledajo tudi na mene, ki sem iz Slovenije. Zaradi tega potem (doloceni ljudje) nekako pricakujejo, da bos kot podiplomski student tudi hvalezen, da si sploh lahko v ZDA na tem studiju. Na vseh ameriskih univerzah bos videl armado Indijcev in Kitajcev, ki so prisli v Ameriko na podiplomski studij. Precej je tudi Japoncev in prebivalcev drugih azijskih drzav. Veliko je tudi studentov iz arabskih drzav, ravno tako jih je precej tudi iz Latinske Amerike. Evropskih studentov je manj, kot sem pricakoval. Pravzaprav jih je bistveno manj kot vseh ostalih kategorij, ki sem jih omenjal. Na naravoslovnih studijih je veliko studentov iz bivse vzhodne Evrope. Seveda so tudi studenti iz EU, a izgleda, da se ti raje odlocajo za studij v lastni drzavi. Ameriski podiplomski studij in sploh celoten gospodarski sistem so prave "limanice" za studente iz revnejsih Azijskih drzav (tipicen primer sta Indija in Kitajska). Za te studente odhod v Ameriko resnicno pomeni bistveno izboljsanje ekonomskega statusa. Za studente iz Evrope po mojem mnenju v vecini ni tako (seveda, bolj kot gres proti vzhodu Evrope, bolj to postaja tako). Biti podiplomski student v Ameriki namrec za povprecnega Evropejca ne pomeni imeti veliko denarja oz. biti v bistveno boljsi financni situaciji, kot ce bi ostal doma. Zares visoke dohodke zacnes v Ameriki prejemati sele, ko se zaposlis po doktoratu.
Slovencev na studiju v Ameriki seveda ni veliko v primerjavi z drugimi narodi, saj smo po stevilu prebivalstva majhni. Vseeno pa je mozno, da naletis na kaksne studente iz Slovenije ali pa na potomce slovenskih izseljencev.
V Ameriki imajo drugacen pogled na Evropo, kot smo ga navajeni v Evropi ziveci. Na splosno povprecen American ve zelo malo ali skoraj nic o vsem, kar ni ZDA. (V Kanadi je nekoliko bolje.) Vse to je kulturno pogojeno in je tudi posledica solskega sistema v ZDA. Imajo namrec zelo malo ur splosne geografije sveta in prakticno nic evropske zgodovine.
O Sloveniji v 99.9999% ne vedo NIC. Na to se lahko ze kar v naprej pripravis. Jaz sem bil presenecen, kako slabo poznajo geografijo celo izobrazeni ljudje (npr. moji ameriski sosolci). Na splosno velja, da Americani od Evrope poznajo predvsem Pariz, Italijo in Benetke, vse ostalo pa je vec ali manj v temi. Na Pariz, Italijo in Benetke imajo zelo romanticen pogled. To so za njih kraji, kjer "igra klasicna glasba, kjer je zivljenje lahkotno, kjer imajo cudovite stavbe, bogato zgodovino in kjer poteka "la dolce vita".
Slovenije ne poznajo. Ime Slovenija na zalost zveni precej slovansko, kar nas avtomaticno uvrsca precej na vzhod. Ce povprecnemu ameriskemu dodiplomskemu studentu pokazete prazen zemljevid Evroazije in mu recete, da naj oznaci, kje je Slovenija, boste dobili rezultate nekje pri Kaspijskem jezeru. Zelo pogosta napacna predstava je, da smo ena od bivsih sovjetskih republik (neke vrste soseda od Armenije). Nekoc sem nekemu Indijcu, ki je mislil, da je Slovenija soseda Armenije, rekel, da je od Slovenije do Armenije tako dalec, kot je od New Yorka do Los Angelesa (lahko si predstavljas njegovo osuplost).
Ko ljudje slisijo moj naglas, pogosto hocejo vedeti, od kje sem. Ponavadi pricakujejo, da sem iz kaksne vecje evropske drzave; slisam se ze vse mogoce, najpogosteje Rusija, vcasih tudi Nemcija, itd. Ko potem povem, da sem iz Slovenije, je tipicna reakcija vljudnostni molk, ali previdno (olikano) vprasanje, kje to je, ali pa izjava, da je to blizu Rusije. Ko povem, da je Slovenija soseda Italije (Italijo VSI poznajo), je to nekaj, cesar ne pricakujejo in cesar si sami po sebi ne bi mislili. Ko povem, da je moj rodni kraj manj kot 2 uri z avtom od Benetk, se jim to zdi blizu. Ampak, tudi ce se predstavljas kot sosed Italije, je za tukajsnje ljudi se vedno bottom line, da si iz "vzhodne Evrope", kjer je nekoc bil komunizem. Vecinoma te bodo bolj povezovali z Rusijo kot pa npr. z Italijo.
Tisti, ki so morda ze slisali za Slovenijo, pa nas zelo pogosto poznajo v okviru tragicnih dogodkov ob razpadu bivse Jugoslavije. Tudi vec kot 10 let po samostojnosti nas velika vecina ljudi uvrsca v "bivso Jugoslavijo". Pojmi, kot so Centralna Evropa, so tukaj neznani. Precej ljudi tudi ne ve tocno, kje v bivsi Jugoslaviji je bila vojna, zato Slovence avtomaticno povezujejo z vojno, s tem, da smo begunci, ipd.
In za konec, zelo pogosta zamenjava je tudi Slovenia <==> Slovakia. Ti dve drzavi sta za tukajsnje ljudi prakticno eno in isto. Imata podobno ime, podoben jezik, podobno kulturo, obe sta iz "vzhodne Evrope", imata skoraj enako zastavo, itd.
Vse te zamenjave se morda slisijo nedolzno, ampak v resnici niso. Ljudje se namrec pogosto bojimo tistega, cesar ne poznamo. Zato se mora Slovenec v navezovanju stikov z nekom, ki Slovenije ne pozna, se toliko bolj izkazati. Biti moras se bolj prodoren, ponujati nekaj vec, kot nekdo drug iz kaksne bolj znane drzave, da kompenziras dejstvo, da je Slovenija nepoznana. Npr. pri najemanju stanovanja in drugih prakticnih opravilih ti bolj zaupajo, ce imajo vsaj priblizno predstavo o tem, od kje si. Skratka, morajo te spraviti v nek predalcek in dejansko je celo bolje biti v predalcku npr. z Rusijo, kot pa biti popolnoma neznan. V zivljenju v ZDA gre marsikatera stvar po zvezah, po narodnostni pripadnosti. Pripadniki istega naroda se druzijo med sabo, si med seboj pomagajo in v tem pogledu je velikim narodom bistveno lazje, ker jih je preprosto vec po stevilu. Ljudje ti doloceno stvar ali priloznost ponudijo, ce imajo o tebi dobro mnenje in ce se jim zdi, da bos lahko koristen za njih. Ce si iz Slovenije, te pac ne poznajo in raje ponudijo priloznost npr. kakemu Svicarju ali Norvezanu. To pomeni, da ce ti kot Slovencu v ZDA uspe, je ta uspeh se toliko vecji: to pomeni, da ti je uspelo zaradi tvojih sposobnosti, ne pa zato, ker ti je ves cas nekdo pomagal.
Ce malce karikiram in dam primer iz enega drugega podrocja: precej ameriskih zensk ima predstavo, da so Italijani in Francozi najbolj romanticni moski na svetu. Ce si iz teh drzav, lahko gres npr. zvecer ven in si avtomaticno zelo zazeljen. Le katera Americanka si ne bi zelela srecati romanticnega moskega iz uspesne zahodnoevropske drzave, kot je Italija? Seveda, take stvari so lahko zelo povrsinske, a ljudje jim pac se vedno sledijo. Primer iz dejanskega zivljenja: Neka moja ameriska prijateljica je tukaj v ZDA spoznala nekega "super zanimivega" Italijana, ki je bil v ZDA na obisku. Ta Italijan jo je seveda potem takoj povabil v Italijo na obisk. Punca ima zelo idealisticno sliko o Italiji in je sla. Z njim je prezivela "nepozaben" teden v Italiji, se pravi se kaj vec kot le prijateljsko srecanje. Ko pa se je vrnila v ZDA, je ta Italijan z njo prekinil stike. Kadar pa ga je le uspela dobiti na telefon, ji je se vedno obljubljal vse mogoce, kar se potem nikoli ni uresnicilo. Potem mi je pogosto tozila, da kaj naj stori in da kako je to bil "dream come true", da je dobila Italijana, in da zakaj se ta sen zdaj ne nadaljuje. Jaz sem jo miril in govoril, da bo se vse v redu. Glede na to, da sem jaz v Sloveniji zivel blizu italijanske meje in da sem imel veliko stikov z Italijani, se mi je njena percepcija Italije zdela precej nerealna. Ampak to pac ne spremeni dejstva, da je ona sla v Italijo in da je tisti Italijan pri tem bil uspesen: v veliki meri zaradi splosne percepcije o romanticnih Italijanih v ZDA. Skratka, poanta je, da imajo ljudje v ZDA pogosto dolocene percepcije o dolocenih delih sveta in te percepcije ob pomanjkanju drugih informacij lahko odlocilno vplivajo tudi na to, kako se bo tebi godilo v ZDA.
Vse to je tudi prilika, da naucis Americane o Sloveniji, ceprav moram reci, da se glede tega jaz pogosto pocutim, da je to le kapljica v morje. Zagotovo pa so tukaj tudi ljudje, ki se radi ucijo o drugih kulturah in te bodo z zanimanjem poslusali.
Ameriska hrana je precej drugacna od slovenske. Npr. juhe tukaj ne je nihce, oziroma je to neke vrste ekzotika. Je se tudi precej manj toplih kompletnih obrokov (kot npr. tipicno slovensko kosilo) in pogosto po precej nerednem urniku.
V Ameriki so poleg avtenticne ameriske hrane na voljo restavracije z izvorom iz celotnega sveta. Nekako glavne skupine hrane glede na poreklo so kitajska, indijska, mediteranska (kar pomeni Grcija, Ciper in Bliznji vzhod), italijanska in japonska (sushi). So tudi druge restavracije, vendar so bolj redke. Vse te restavracije (razen tistih, kjer placas npr. $50 za kosilo) niso resnicno avtenticne. Npr. kitajska hrana v Ameriki je v resnici "americanized chinese food", kar je vse kaj drugega kot hrana, ki jo dejansko jedo na Kitajskem. Enako velja tudi za druge kuhinje. Vse to pa je precej odvisno tudi od specificne lokacije znotraj ZDA - v vecjih mestih dejansko so prisotni kuharski mojstri iz vsega sveta in tam lahko najdes zelo dobre restavracije, seveda za ustrezno ceno.
Avtenticna ameriska hrana so vecinoma raznorazni sendvici, kamor sodijo fast-food restavracije (McDonald's, Wendy's, Burger King) in paleta malce boljsih restavracij, kjer prodajajo sendvice v raznoraznih oblikah. Prisotnost teh restavracij je precej velika in so povsod - predstavljaj si, da bi v Sloveniji vse (vecino) gostiln zamenjali z McDonald's, Wendy's in Subway.
Ameriska hrana (na splosno gledano, tudi tista ne-ameriskega izvora) je izredno fatty - povzroca debelost. Hrana je precej mastna in se pogosto je precej hitro, npr. vmes med dvema pomembnima sestankoma v sluzbi. Ce hoces jesti zdravo hrano, je to drago, oziroma je v to treba vlagati napor. Hkrati se Americani veliko vozijo z avtom in se zelo malo gibljejo, ker je taksen pac njihov nacin zivljenja. V supermarketih je na voljo hrana vseh kakovosti, od izredno slabe do izredno dobre. Tu vidim veliko razliko v primerjavi s Slovenijo: v Sloveniji je vecina hrane zdrava, na policah ni oziroma je zelo malo hrane slabe kakovosti (v primerjavi z amerisko). V Ameriki se poleg zdrave hrane (ki pa je draga, definitivno ne za studentski zep, vsaj ne na redni bazi) prodaja tudi hrana slabe kakovosti, ki je zelo poceni. Ko gres v supermarket, je zelo zelo mikavno kupiti poceni hrano, posebej, ker je masovno reklamirana in ker pac hoces prisparati nekaj denarja. Pri tem se pogosto spomnim reka 'We are what we eat'. V zvezi s tem vcasih mojim prijateljem iz Slovenije omenim, da naj nikar ne mislijo, da je vsa ta hrana, ki po novem iz EU prihaja v Slovenijo, avtomaticno kvalitetna in boljsa od nase slovenske. Gotovo sicer dolocen del tuje hrane dejansko je precej kvaliteten, a jaz sem kvaliteto slovenske hrane spoznal sele v Ameriki.
Vse to povzroci, da ima povprecen American tipicno tezave s telesno tezo. Toliko debelih ljudi, kot sem videl tukaj v Pittsburghu, nisem prej videl v celem svojem zivljenju. Res je sicer, da je Pittsburgh tretje najdebelejse mesto v Ameriki, ampak vseeno, to je tukaj v ZDA velik problem.
Skratka, nad amerisko hrano nisem prevec navdusen in je to neke vrste minus pri mojem bivanju v Ameriki.
Ta sklop se nanasa na odlocanje o tem, na katere sole se prijaviti. Vsaka sola je zgodba zase, prijavljanje na razlicne sole pa med sabo popolnoma neodvisno. Tudi zahteve razlicnih sol so lahko precej razlicne, ceprav imajo vse nekaj skupnih imenovalcev (TOEFL, GRE (z nekaj izjemami), priporocilna pisma, transcript, application fee,...)
Opozorilo: Prijavni postopek na ameriske univerze (razen v spodnjem primeru 2.1) je kompliciran, stresen in dolg postopek. Potrebno je pridobiti veliko papirjev, iti na marsikateri urad, pogosto tudi po telefonu poklicati v Ameriko, itd. Ni slucaj, da sem od ameriskih sosolcev slisal, da je za njih vse to bil prakticno full-time job za en mesec. Vse skupaj je tudi precej velika psiholoska obremenitev. Zelo verjetno je, da bos naletel na precej inercije in da se bos pogosto spraseval, ce sploh pocnes prav (vsaj jaz sem se). Moj nasvet je, da ce imas jasen cilj in ves, kaj hoces, pri tem vztrajaj.
Eden od zelo pogostih nacinov odhoda v tujino je, da ti mentor na diplomi oz. nek profesor, s katerim si med studijem blizje sodeloval, preko svojih mednarodnih kontaktov uredi, da te nek oddelek v Ameriki sprejme. To v praksi ponavadi poteka tako, da slovenski profesor osebno pozna in tesno sodeluje z nekim ameriskim profesorjem, kateremu te priporoci. Ta ameriski profesor te potem sprejme na oddelek, kjer je zaposlen.
V tem primeru bo tvoj prijavni postopek izredno poenostavljen. Profesorji v ZDA imajo zelo veliko moc in ce si zelijo nekega studenta (pa cetudi je iz Evrope), jih birokracija na univerzi ne bo ovirala. Tu bi zelel dodati se, da imajo razlicni profesorji razlicno denarja za svoje raziskave (ponavadi odvisno od njihove raziskovalne uspesnosti), kar utegne vplivati tudi nate.
Ta moznost je manj primerna za studente, ki ali take moznosti nimajo ali se zelijo prijaviti na vec sol in imeti vec izbire (npr. poskusiti svoje moznosti v Top 5). Problem s to moznostjo je tudi, da je ponavadi v naprej doloceno ne samo, na kateri oddelek gres, ampak tudi tocno, s katerim profesorjem bos tam delal. To pravzaprav pogosto ni problem, ampak je lahko celo prednost. Problem lahko nastane, ker tega profesorja ne poznas in ne ves, kaksen v resnici je kot clovek. Eden od kljucnih faktorjev pri uspehu na podiplomskem studiju je namrec tudi osebnostno ujemanje (ujemanje nacina dela, pogledov, ipd.) studenta in mentorja in ujemanje je vcasih tezko zagotoviti na daljavo v naprej.
Odvisno od tega, koliko imas casa in denarja (ker moras za vsako solo placati prijavnino in prestudirati prijavne formularje in ugotoviti, katere papirje jim moras dostaviti).
Jaz sem se prijavil na 6 sol. Ce bi se prijavljal se enkrat, bi programe se bolj natancno prebral, kot sem ze itak jih, in se verjetno prijavil na vec sol (najbrz nekje na 8).
Prijaviti se na malo sol je precej tvegano, razen ce nisi z veliko gotovostjo preprican, da te bodo sprejeli. Problem je, da te lahko vse sole zavrnejo, oziroma, da te sprejme malo sol in imas potem malo izbire.
Naceloma se drzi pravila, da se ne prijavljaj na sole, na katere ze v naprej nekako ves, da tja ne bi sel.
Prvi in (zal pogosto v praksi tudi edini) vir informacij je Internet. Vse univerze imajo svoje spletne strani, ki imajo obliko http://www.ime sole.edu, npr. http://www.mit.edu, http://www.harvard.edu, http://www.berkeley.edu, http://www.princeton.edu, http://www.upenn.edu, http://www.yale.edu, itd.
Na teh spletnih straneh najdes osnovne podatke o univerzi in o programih, ki jih ponuja. Informacije o prijavnem postopku so ponavadi v rubriki Admissions (sprejemi). Pogosto so te informacije podane loceno za dodiplomske in podiplomske programe. Informacije v rubriki Admissions so napisane zelo strogo in zelo formalno, kar nekako zelo hladno. S tem se univerze scitijo pred morebitnimi tozbami jeznih zavrnjenih. Po mojih izkusnjah je veliko tistega, kar tam pise, pretirano in napisano strozje, kot se v resnici izvaja. Problem je le, da ce nimas insiderske informacije, ne mores vedeti, kaj je vazno in kaj ni, zato moras upostevati vse.
Posameznim univerzam lahko tudi pises preko e-maila in ti bodo poslali (praviloma zastonj) informacijski paket. Ta paket ponavadi vkljucuje splosne informacije o soli, informacije o financni pomoci in prijavne formularje. Ponavadi lahko vse to najdes tudi na Internetu, a ne vedno. Jaz sem ugotovil, da je nekako lazje razumeti iste informacije, ce so zbrane v licnem biltenu, kot ce jih beres na racunalniskem zaslonu. Zato priporocam, da za vse sole, kamor se nameravas prijaviti, narocis te biltene (lahko tudi za 10 sol, saj itak ne vedo ena za drugo, sploh pa je to za njih zanemarljiv strosek). Pri tem upostevaj, da posta iz ZDA v Slovenijo potuje 14 dni.
Na Internetu obstajajo tudi druge strani, kjer so splosne informacije o podiplomskem studiju (nasveti o izbiri programa, prijavnem postopku, izkusnje studentov z dolocenih sol in dolocenih studijskih podrocij, itd.). Ena taka dobra ameriska stran je npr. http://www.phds.org .
V Sloveniji lahko veliko uporabnih podatkov najdes na straneh informacijskega centra Srce, ki deluje v okviru Mednarodne pisarne SOU v Ljubljani. Stran ima veliko povezav do stipendij in vsebuje veliko koristnih informacij. Nahaja se na http://www.ljudmila.org/srce .
Slovenska vlada je v letu 2001 ustanovila znanstveno-izobrazevalno fundacijo Ad Futura, katere dejavnost je med drugim tudi podeljevanje pomoci za dodiplomski in podiplomski studij slovenskih drzavljanov v tujini (in tudi za pomoc tujim drzavljanom, ki studirajo v Sloveniji). Domaca stran Ad Future (z veliko koristnimi informacijami) je na http://www.ad-futura.si .
Drugi viri podatkov so seveda tudi bivsi studenti iz Slovenije in sedanji profesorji, posebej tisti, ki imajo izkusnje s studijem v tujini.
Poleg tega obstaja se gora knjig o podiplomskem studiju, o razlicnih solah, samo vprasanje, ce res imas cas, da vse to preberes in vprasanje, ce se res splaca.
Podatke o sami vsebini programa ponavadi najdes na Internetu na domaci strani oddelka. Npr., ce zelis studirati racunalnistvo na podiplomskem nivoju na Carnegie Mellon University, gres na domaco stran oddelka za racunalnistvo na Carnegie Mellon University.
Poleg tega vprasaj svoje profesorje. Posebej tisti, ki so sami studirali v tujini, znajo biti zelo dober vir informacij.
Na vsakem boljsem oddelku v ZDA imajo zaposleno neko osebo, ki se ukvarja samo s sprejemom novih studentov. Na Internetu lahko ugotovis, kdo ta oseba na posameznem oddelku je, in ji posljes e-mail, v katerem jo (vljudno!!) prosis za cimvec informacij o programu studija.
Boljsi programi (oddelki) imajo svoje lastne biltene (ki se razlikujejo od splosnega biltena neke univerze), kjer lahko najdes zelo podrobne informacije o vsebini studija in zanimanjih (research interests) posameznih profesorjev. Zaprosi za ta bilten, oziroma vprasaj, ce je na voljo. Ce je, ti ga bodo v 99% primerih rade volje zastonj poslali v Slovenijo, saj imajo sole interes, da se nanje prijavi cimvec kandidatov. Stroski postnine so za njih minimalni v primerjavi s koristmi, ki jih imajo, ce se na solo prijavi vec kvalitetnih kandidatov. Na ta nacin ima namrec sprejemna komisija na posamezni soli na voljo vec kandidatov in lahko izbere boljse kandidate, kar je seveda za solo zelo koristno (boljsi studenti = boljsi raziskovalni clanki = vec denarja za solo s strani ameriske vlade, industrije in drugih sponzorjev = boljsi delovni pogoji in visje place za vse zaposlene na soli).
Potem, ko placas prijavnino in zberes ves potrebni material, vse skupaj zalepi v eno veliko kuverto in jo poslji na solo v ZDA. To naredis posebej za vsako solo, kamor se prijavljas. Zahteve o tem, kaj tocno moras poslati, so razlicne od sole do sole. Informacije o tem lahko najdes pod 'Admissions' na Internetu na domaci strani posamezne sole. Torej, po ena velika kuverta na vsako izmed sol, na katero se prijavljas. Pri tem upostevaj prijavne roke!
To je vse, kar je potrebno. V redkih primerih bodo pred odlocitvijo o sprejemu zahtevali, da prides v ZDA in opravis intervju s komisijo. Take zahteve so bolj pogoste za ameriske studente, kot pa za tujce. To se namrec za sole ne izplaca. Ce bi one za to placale, je za njih predrago, ce pa bi moral placati ti, veliko dobrih kandidatov, ki bi sicer prisli, na to solo ne bo prislo (ampak bodo sli drugam, ker nimajo denarja in casa, da bodo hodili v Ameriko na intervju).
Napisi nekako tako (ne pisi sumnikov, saj bo tvoj naslov nekdo pretipkal v racunalnik, kjer sumnikov ni. Ce imas tak naslov, da slovenski posti ne bo razumljiv brez sumnikov, v sili napisi "s namesto s in enako za c in z):
Jernej Barbic
Kozmerice 7a
SI-5216 Most na Soci
Slovenia
Europe
Oznaka SI pomeni Slovenija in je standardna predpona za Slovenijo v mednarodnem postnem prometu.
In se en nasvet: e-mail je nujen del prijavnega postopka. Priskrbi si dober in zanesljiv e-mail naslov, ki te ne bo pustil na cedilu, ko bos (ce bos) v casovni stiski s prijavo in ko bos februarja mrzlicno cakal na odgovore. E-maila med postopkom ne menjaj, ker se sicer lahko zgodi, da nekaterih (lahko pomembnih) sporocil s posamezne sole ne bos prejel. Tudi ce bos sporocil morebitno spremembo e-maila na posamezno solo, je vprasanje, ce bo med goro papirjev s strani sole to zabelezeno na pravem mestu.
Prijavis se v vecini primerov popolnoma enako, kot ce bi se prijavljal s koncanim
dodiplomskim studijem. Na splosno je v Ameriki (predvsem ZDA) tako, da sole nerade priznavajo delo, opravljeno
v podiplomsklih programih
na drugih solah, posebej ce so iz drugih drzav. Razlog za to je, da ima vsaka sola v ZDA unikaten doktorski
program. Naceloma je zelja sol, da opravis celoten njihov program (ceprav so vedno mozne izjeme, npr. ob
posredovanju dolocenega ameriskega profesorja).
Tipicen primer:
Ce si npr. v Sloveniji opravil dve leti podiplomskega studija,
ti bodo priznali nekaj izpitov v skupni dolzini 1 leto.
Seveda so tudi izjeme, ampak
ce v naprej nimas nikaksrnih zagotovil, je najbrz tako (ali pa se slabse), kot sem napisal. Torej: razen ce nimas
kaksnih konkretnih zagotovil, ne pricakuj a priori, da ti bo delo, ki si ga v Sloveniji ze opravil na
podiplomskem studiju, stelo kot opravljene obveznosti v nekem ameriskem programu.
V Kanadi je naceloma glede tega nekoliko bolje kot v ZDA. V kanadskem solskem sistemu ima namrec magisterij vecjo vlogo kot v ZDA. V Kanadi prakticno vsi studenti najprej opravijo magisterij, sele potem nadaljujejo z doktoratom. Tipicno je kanadski magisterij krajsi od slovenskega, traja nekje 1 leto. V Kanadi so redki programi, kjer bi studenti ze takoj po diplomi vpisali neposredni doktorski studij brez magisterija. V ZDA je drugace. V ZDA so magisteriji pogosto poseben locen program in ce zelis imeti doktorat, zacnes z neposrednim doktorskim programom ze od vsega zacetka, takoj po diplomi. Ce torej imas slovenski magisterij, se utegne zgoditi, da ti ga bodo v Kanadi priznali (ga izenacili z njihovim magisterijem) in bos lahko nadaljeval na zacetku njihovega doktorskega programa, povsem izenacen s studenti, ki so magisterij opravili v Kanadi.
Merjenje ugleda je zelo subjektivno in mu v nobenem primeru ne gre slepo zaupati. Zavedati se je treba, da obstaja vec kategorij: merjenje splosnega ugleda univerze, merjenje kvalitete posameznih oddelkov v primerjavi z drugimi oddelki (npr. primerjava vseh oddelkov za racunalnistvo med sabo).
Splosen ugled je prvi vtis, ki si ga bodo neznanci dobili o tebi, ko bos povedal, na katero univerzo hodis oz. si jo koncal. Vse to je seveda zelo zelo povrsno in lahko tudi krivicno do nekaterih zelo kvalitetnih programov, ki potekajo na "manj slovitih" univerzah. Za profesionalno kariero je vazno predvsem tvoje konkretno delo, sele zatem ugled oddelka, kjer si in sele dalec za tem splosen ugled sole, s katere si.
Merjenje kvalitete posameznih oddelkov opravlja (med drugim) enkrat na leto ameriska revija US News. Na njeni domaci strani na Internetu (http://www.usnews.com , poisci rubriko na 'Top Ph.D. Programs') lahko najdes vrstni red (ranking) za vse mozne tipe Ph.D. programov v ZDA (ne pa tudi v Kanadi), urejene glede na oddelke oz. posamezne podrocja. Poleg Ph.D. programov so v isti publikaciji podani tudi rankingi za MBA programe, za medicino, pravo in se vec drugih kategorij. Obstaja se veliko drugih raznoraznih rankingov, ampak po mojih izkusnjah precej ljudi gleda ravno tega iz US News. Ranking US News na zalost ni zastonj (bil pa je zastonj vse do marca 2002). Zastonj lahko znotraj vsakega podrocja (npr. biologija, ekonomija, kemija, itd.) vidis le seznam najboljsih 5 sol v ZDA. Seznam vseh sol (ponavadi vsebuje vec kot 100 sol) lahko dobis, ce placas $10 (po placilu s kreditno kartico si ga lahko ogledas on-line). Celotna publikacija (kompleten seznam rankingov za vsa podrocja, ime publikacije je 'Best graduate schools 2002') je tu v ZDA na prodaj tudi v vseh boljsih knjigarnah. V ameriskih knjigarnah lahko sicer najdes se vec drugih publikacij o podiplomskem studiju v Ameriki. Poskusi npr. s knjigarno Barnes and Noble, na www.barnesnoble.com. Vtipkaj recimo 'graduate school' (v search field na strani www.barnesnoble.com) in dobil bos seznam precej publikacij o ameriskih podiplomskih programih. Ena druga dobra knjigarna (tekmec knjigarni Barnes and Noble) je tudi www.amazon.com. Ce rankingov na noben nacin ne mores najti, mi lahko posljes e-mail in ti bom poslal skeniran kompleten ranking tistega studijskega podrocja, ki te zanima (direktno iz publikacije 'Best graduate schools', izdane s strani revije US News, leta 2002).
Kljub temu, da so vsi ti rankingi zelo nenatancni, (npr. srecal sem studente z MIT-a (ki je v vecini naravoslovnih kategorij prvi), ki se jim smejijo, ampak ce si prvi, se lahko smejis...), pa ti vseeno lahko dajo neko osnovno vodilo o kvaliteti posameznih programov. Ce nimas drugih informacij, se je bolje drzati vsaj tega rankinga, kot pa se sploh ne drzati nicesar. Moj nasvet je, da se splaca placati onih $10 in biti cimbolj informiran o polozaju sole, kjer nameravas studirati.
Po mojih izkusnjah je velika korelacija med tezavnostno sprejema na posamezen oddelek in rankingom na US News.
Za kanadske univerze obstaja publikacija z naslovom The Guide to Canadian Universities, ki izide enkrat na leto (priblizno 50 strani v barvah). Izdaja jo (enkrat letno) revija MacLean's (http://www.macleans.ca) in vsebuje razlicne rankinge vseh kanadskih univerz. Poleg tega vsebuje tudi splosne opise vseh kanadskih univerz. Ko sem se sam odlocal, kam naj grem, je meni ta publikacija precej pomagala. Dobil sem jo preko nekih nasih druzinskih prijateljev, ki zivijo v Kanadi, kjer so jo kupili in mi jo poslali v Slovenijo. Skoraj gotovo pa jo je mozno kupiti tudi neposredno pri reviji MacLean's in urediti, da ti jo posljejo v Slovenijo. V zadnjem casu pa obstaja se tretja moznost, namrec da izvod revije MacLean's kupis kar preko spleta, preko programa Zinio: www.zinio.com. V tem primeru ne dobis fizicnega izvoda revije, ampak lahko revijo (takoj) beres kar na racunalniku. Placilo je preko kreditne kartice. Jaz sem pred kratkim (januar 2007) preko Zinio-a kupil nov izvod revije MacLean's (tistega, ki vsebuje opise kanadskih univerz za leto 2006). Zadeva v tehnicnem smislu deluje zelo dobro in jo priporocam, posebej ker na ta nacin lahko prihranis na casu. Preden pa zadevo kupis, preveri, da res kupujes pravi izvod te revije.
Ceprav se morda iz Slovenije tako zdi, ZDA niti priblizno niso "povsod enake", ampak so zelo razlicne. Lokacija sole bistveno odloca, kako bo potekalo tvoje zivljenje v Ameriki. Ziveti v velemestu kot je NY je cisto cisto nekaj drugega kot ziveti na kampusu v univerzitetnem mestecu kot npr. Stanford. V veliki vecini primerov pa so studenti v ZDA manj "vrasceni" v okolje, kjer zivijo, kot je to npr. primer za slovenske studente v Ljubljani, kjer studenti prakticno zivijo skupaj z mestom. V tem pogledu utegnejo ameriski kampusi biti precej dolgocasni. Veliko kampusov je lociranih izven urbanih sredisc. En razlog za to je tudi preventiven, saj so studenti in univerze nosilci novih idej in sprememb. Ce tak kampus postavis sredi velemesta, lahko ob dolocenih druzbeno-politicnih situacijah pride do masovnih demonstracij, ki se potem lahko hitro prenesejo (vzgejo) se na preostalo mestno prebivalstvo. Nekatere univerze vseeno so v mestih in v tem pogledu so znane demonstracije in politicni aktivizem npr. na univerzi Berkeley v San Franciscu.
Torej: v Ameriki je na vecini univerz (tudi na najboljsih) manj tiste "big life" scene, ki jo lahko dozivis kot npr. dodiplomski student v Ljubljani.
ZDA in Kanada se v marsicem razlikujeta. V obeh drzavah sicer govorijo anglesko (razen v Quebecu v Kanadi, kjer govorijo francosko) in imajo podobno zgodovino in tudi razmeroma podobne navade. Americani pogosto radi recejo, da je Kanada v bistvu kar 51.-a zvezna drzava ZDA. Place za isto delo so v ZDA bistveno visje kot v Kanadi (nekje za faktor 3/2), a so zato visji tudi zivljenjski stroski.
Ni slucajno, da je Kanada ze vrsto let drzava stevilka 1 po izboru Zdruzenih narodov glede na skupno kvaliteto zivljenja (ZDA so trenunto na poziciji 6, Slovenija pa na poziciji 28). Kanada ima veliko boljse socialno varstvo kot ZDA in veliko bolje urejeno pokojninsko politiko. V Kanadi je tudi veliko manj kriminala kot v ZDA. Poleg tega je zdravstvo veliko bolj dostopno revnejsim slojem v Kanadi kot v ZDA. Kanada je na splosno veliko bolj evropska kot ZDA in to utegne biti pomembno, ce se tezje prilagajas novim kulturam. V Kanadi npr. uporabljajo kilometre, kilograme, litre (torej so 'metric', tako kot Evropa in vecina sveta), hkrati pa vecina ljudi razume tudi najbolj pogoste ameriske merske enote (npr. milje). V ZDA pa ne boste videli drugega kot milj, unc (pounds), galon (gallons) in farenheitov.
Obstaja anekdota, da je nekoc nek pilot iz ZDA priletel na neko kanadsko letalisce in hotel natankati gorivo. Narocil je: "Give me 200" in dobil 200 litrov namesto 200 gallon (=780 litrov), koliko je v resnici hotel. Kasneje je letalu med letom zmanjkalo bencina in je strmoglavilo...
Kanada je v splosnem se bolj odprta do tujcev kot ZDA. V Kanadi zivi okoli 28 milijonov prebivalcev (ZDA okoli 300 milijonov), zato v Kanadi pogosto pravijo, da "we need more people". Kanadcani so kot nekaksni ameriski severnjaki, podobno kot Skandinavci v Evropi. V kanadsko kulturo se je nekoliko lazje integrirati kot v amerisko (npr. Toronto je neverjetno narodnostno pisan). Kanadski studijski programi so izredno kvalitetni. Studirati (biti sprejet) na najboljsih kanadskih univerzah je zelo zelo dober dosezek. Po drugi strani pa je res, da so naceloma najboljsi studijski programi (v smislu najboljsi na svetu) tisti v ZDA, ceprav kanadski niso dalec zadaj.
Najbolj znane kanadske univerze so (ta seznam ni popoln in je urejen po abecedi): McGill (izgovori [mkgil], Montreal), Queen's University (v Kingston-u, ki je priblizno vmes med Torontom in Montrealom, blizu Ottawe), Simon-Fraser University (Vancouver), University of Toronto, Univeristy of Waterloo (v Kanadi verjetno najboljsa za matematiko in racunalnistvo; v Kitchener-u, eno uro iz Toronta proti JZ)
Komentar dr. Mateje Sajna, ki je v Kanadi opravila Ph.D. iz matematike (na Simon Fraser University), trenutno (2002) pa je post-doc na University of Regina, Canada:Nekaj pripomb v zvezi s Kanado: V Kanadi pomeni "faculty" tudi fakulteto, kot v Sloveniji, npr. "Faculty of Science", "Faculty of Education", "Faculty of Arts" itd. Tako praviloma "Department of Mathematics (and Statistics)" spada pod "Faculty of Science", ki je vecja organizacijska enota. Morda bi moral pri svojem seznamu najbolj znanih kanadskih univerz dodati, da je to s stalisca tvoje stroke. Ali pa dopolniti seznam (na misel mi prihajajo predvsem univerze iz MacLean's-ove kategorije "medical/doctoral", npr. University of Toronto, University of British Columbia" itd.) Ce zelis, ti lahko kaj vec o tem napisem kasneje.Kometar doc. dr. Alekaksandra Jurisica z Instituta za matematiko, fiziko in mehaniko, Ljubljana, ki je opravil podiplomski studij (Ph.D.) matematike (oddelek Combinatorics and Optimization (C&O)) na University of Waterloo, Kanada.
- v Kanadi je zdravstveno zavarovanje brezplacno za podiplomske studente in njihove druzine ... moji otroci so se rodili tam, pa si nisem ustvaril niti dolarja dolga (kljub temu, da nisem placeval zavarovanja) - v Kanadi je M.Sc. obicajna stopnicka do doktorata (na C&O so doslej le pescici (morda petim) dovolili po prvem semestru na M.Sc. prepis na Ph.D. program). - zivljensko se vedno izplaca za nekaj casa zamenjati okolico (seveda na daljsi rok, na krajsi rok pa imas vsekakor prav). - v Waterlooju je leto razdeljeno na tri terme: Fall Term (Sept-Dec), Winter Term (Jan-Apr) in Spring Term (May-Aug) (nekateri programi pa imajo se krajsi Summer Term).V zvezi z zdravstvenim zavarovanjem v Kanadi se mi je oglasila Tina Mikel, ki opravlja podiplomski studij v Ottawa-i, Ontario, Canada. Pravi, da zdravstveno zavarovanje za tuje studente v Kanadi (vsaj v provinci Ontario) zdaj ni zastonj. Zastonj je le za tiste, ki imajo stalno prebivalisce (permanent residency), ali pa so kanadski drzavljani. Vsi ostali morajo placevati nekje med $500 in $1000 na leto (kanadski dolarji). Tina - hvala.
Za vsako solo posebej moras izpolniti prijavni formular. Ta formular je razlicen za razlicne oddelke in seveda za razlicne univerze. Nekatere univerze imajo poenotene formularje za vse oddelke oz. za skupine oddelkov. Nekatere (vecinoma vse boljse) omogocajo tudi, da se prijavis popolnoma preko Interneta (tak primer je npr. Princeton, kjer vse podatke vtipkas v obrazce na racunalniku in posljes po posti le priporocilna pisma in spricevala). V tem primeru ne rabis klasicnega formularja. Seveda pa se vedno lahko prijavis preko klasicnega formularja, ce tako zelis. Papirnati formular zna biti bolj pregleden, Internet metoda pa je hitrejsa.
Formularje lahko dobis na Internetu (ponavadi so v pdf obliki nekje v rubriki Admissions) ali pa prosis solo, da ti jih poslje.
V vsakem primeru prijavo posljes v enem paketu skupaj z vsemi ostalimi potrebnimi dokumenti. Ce se prijavis on-line, posljes samo dokumente, ki jih nisi ze posredoval preko Interneta.
Vsak oddelek (brez izjeme!) zahteva, da placas neko doloceno prijavnino. Tipicna prijavnina znasa okoli $60. Videl sem tudi prijavnine kot so $90 (Stanford) in veliko nizje ($45). Ce prijavnine ne placas, tvoje prijave komisija ne bo obravnavala (torej niti odprla in prebrala). V primeru, da nisi sprejet, seveda prijavnine NE dobis nazaj, ravno tako seveda tudi ne, ce si sprejet. Prijavnina je nadomestilo za delo, ki ga mora komisija in vse osebje opraviti, da se tvoja prosnja ustrezno preuci.
Tudi sicer clovek v Ameriki ze zelo kmalu ugotovi, da v Ameriki za vsako najmanjso stvar obstaja nek fee. Ti fee-ji se sestevajo in clovek je na koncu meseca presenecen, do kaksne vsote se vse to lahko nabere.
Prijavnino lahko (v veliki vecini primerov) placas na dva nacina:
Ponavadi lahko nekje na prijavnem formularje izberes, na kaksen nacin zelis placati.
Nacin 1. pomeni, da moras skupaj s prijavo poslati cek v vrednosti prijavnine, denominiran v dolarjih. Cek izgleda podobno kot slovenski ceki. Dobis ga tako, da gres na neko banko v Sloveniji in reces, da bi rad naredil (od njih kupil) "check drawn on a US bank" (tega sam ne znam dobro prevesti, ce kdo ve, naj prosim, pomaga). Povedati moras visino zneska (v dolarjih) na ceku. Mene so vprasali tudi za namen checka (zahteva Banke Slovenije). Jaz sem ceke narocil pri NLB, v glavni enoti na Trgu republike. Ceke sem potem dvignil cez nekaj dni (dva ali tri). Ceke sem placal banki NLB v tolarjih iz mojega tolarskega tekocega racuna (lahko pa bi tudi z gotovino). Cena ceka je tolarska protivrednost vrednosti v dolarjih (po prodajnem tecaju (torej zate najneugodnejsem od tecajev)) + bancna pristojbina. Ce se prav spomnim, je ta pristojbina ze en cek znasala v novebru 2000 okrog 1000 SIT.
Torej, ce je prijavnina npr. $60, mora na ceku pisati $60.
Nacin 2. pomeni, da skupaj s prijavnino posljes stevilko kreditne kartice (Visa, Mastercard, Eurocard so zagotovo v redu). Ce nimas kartice (jaz je npr. nisem imel), je kartica lahko tudi od starsev ali od prijatelja. Jaz sem se placilu prijavnine s kartico raje izogibal, ker sem se bal, da bo stevilka kartice zasla v neprave roke in bodo (mojemu ocetu) ameriski kriminalci "spraznili racun". Seveda obstajajo dolocene bancne zascite, ampak ce se vse to dogaja preko ocena, je to vse precej otezeno.
Prijavnine so se meni zdele precej visoke in znajo za marsikoga pomeniti resen problem (posebej iz revnejsih drzav, npr. Romunija, Indija). Zato nekateri oddelki omogocajo, da izpolnis t.i. prosnjo za waiver of application fee, torej za oprostitev placila prijavnine. Precej oddelkov to moznost omogoca le ameriskim drzavljanom, ker pac ne poznajo dobro specificnih razmer v posameznih drzavah in ker je tezko dokazati, da nekdo to res potrebuje.
V nobenem primeru ne mores prijavnine placati (torej poslati ceka oz. stevilke kartice) in hkrati se zaprositi za oprostitev placila solnine. Lahko le ali placas ali pa ne placas in zaprosis za waiver in upas na ugoden razplet. V primeru, da je waiver zavrnjen, to pomeni, da tvoje prijave ne bodo obravnavali.
O moznostih, da s tako prosnjo za oprostitev solnine uspe nekdo iz Slovenije, sem slisal razlicna mnenja. Nekateri so mi svetovali, da naj placam prijavnino le za tiste sole, ki jih najbolj resno konsideriram, poleg tega pa naj se brez placila prijavnine in s prosnjo za waiver prijavim se na vec drugih sol, saj tako ali tako nimam kaj izgubiti. To vsekakor je do dolocene mere veljavna strategija. Jaz se zanjo nisem odlocil in sem raje placal vse prijavnine. To pa zato, ker sem si hotel prisparati nekaj zivcev, ker vsaka prijava vzame nekaj casa in nisem imel casa ugotavljati, katere sole naj na ta nacin dodam, ker moras za vsako solo posebej pridobiti vse papirje (priporocilna pisma, kopije spricevala, itd.), ker moras na vsako solo se vedno poslati rezultate TOEFL, GRE in GRE Generala, kar spet nekaj stane (glej oddelek o tem).
Ko sem se tukaj v Ameriki pogovarjal s svojimi sosolci o prosnjah za oprostitev solnine, so mi vsi po vrsti zatrjevali, da so take prosnje precej tvegano pocetje in to odsvetovali. Posebej Americani to pocnejo izredno redko.
Bottom line, se mi zdi, je, da sicer utegne kaksna prosnja za waiver celo biti sprejeta, samo s precej majhno verjetnostjo in popolnoma nakljucno - na to se ne mores zanasati.
TOEFL (Test of English as a Foreign Language), obe obliki GRE (General Record Examination) testa (General, Subject) in SAT so izpiti, ki so neke vrste "sprejemni izpiti" na ameriske univerze.
Ameriska vlada ima znotraj Amerike in po vsem svetu organizirane t.i. "Test Centers", kjer je te izpite mozno opravljati. V Sloveniji takega centra ni. Najblizji centri so v Zagrebu, Trstu in Gradcu.
Za vpis na dodiplomski studij sta potrebna TOEFL in SAT (SAT ima vec razlicnih oblik). Jaz s testi SAT nimam izkusenj, ker sem dodiplomski studij opravil v Sloveniji. Tukaj bi bilo zelo koristno navesti nekaj izkusenj s SAT, ce jih kdo ima, naj mi jih poslje (ga bom seveda ustrezno citiral, ce to zeli).
Za vpis na podiplomski studij je vedno potreben TOEFL, velika vecina sol pa zahteva se GRE General in zelo veliko tudi GRE Subject. (TOEFL = vse sole; GRE General = 95% sol; GRE Subject = 90% sol )
Nekatere (redko) sole zahtevajo tudi TSE test (Test of Spoken English).
Kanadske univerze imajo v tem pogledu enake oz. podobne zahteve kot v ameriske (ravno tako TOEFL, GRE General in GRE Subject).
Kadar slisis besedno zvezo 'GRE test', to ponavadi pomeni GRE General test.
Popravki: Tomaz Cajner (4. letnik Ekonomske fakultete v Ljubljani) mi je 20.10.2002 poslal naslednje popravke o materialu iz tega poglavja. Upostevajte te povpravke, ker vsebujejo informacije, ki so se spremenile, odkar sem jaz opravljal te teste!
Tomaz, to da si poslal povpravke, je zelo cool in za marsikoga koristno. Bravo!
5.7. Trenutno veljavne cene (do 30.06.03) znasajo: - TOEFL = $110 - GRE General = $140 - GRE Subject = $150 (nespremenjeno) Additional Score Reports: - TOEFL = 12$ - GRE = 13$ 5.10. Prijava Sam sem se prijavil preko telefaxa. Na internetu sem dobil prijavnico, jo izpolnil (napisal stevilko kreditne kartice) ter sel na posto poslati fax, ki me je stal 630 SIT. Potrditev po e-mailu sem dobil v dveh dneh. 5.13. Kje v Zagrebu si opravljal test? Na internetu obstaja stran Mednarodnega izobrazevalnega centra v Zagrebu (http://www.sic.hr), kjer so navedeni tudi dnevi in ure, ko je mozno opravljati test (http://www.sic.hr/hrv/prijava_polaganje.htm). 5.20. TOEFL V Ljubljani je mozno letos opravljati PBT verzijo 18.01.03, prijaviti pa se je potrebno do 02.12.02 (http://www.toefl.org/toeflsup/papertcl.html). 5.21. GRE General S 01.10.02 je spremenjen analiticni del!!! Po novem bo potrebno napisati dva eseja: "Present Your Perspective on an Issue" in "Analyze an Argument". Verbalni in kvantitativni del ostaneta nespremenjena.
To je za vsako solo, kamor se hoces prijaviti, razlicno, saj se sole o tem prosto odlocajo. Ce opravis TOEFL, GRE General in GRE Subject, bos s tem zadostil zahtevam prakticno vseh sol. Poglej pod Admissions na domaci strani posamezne univerze oz. posameznega oddelka.
TOEFL ima dve obliki: Paper-Based Test (PBT) in Computer Best Test (CBT). GRE General ima samo obliko CBT. GRE Subject ima ravno tako samo eno obliko in sicer PBT. Vec o tem v poglavjih o posameznih testih.
Osnovne informacije podajam tukaj, vec (pravzaprav vse) pa pise na www.toefl.org in www.gre.org. Tam je mozno najti tudi informativne biltene o TOEFL-u in GRE-u. Biltene je mozno zastonj dobiti v pdf obliki (en bilten je za TOEFL in en skupen za obe obliki GRE testa). Mozno pa jih je tudi narociti in vam jih bodo (zastonj) poslali iz Amerike v Slovenijo.
ETS (Educational Testing Service, locirana v Princeton, New Jersey, USA) je krovna ameriska organizacija, ki teste TOEFL in GRE organizira in ima podatke o rezultatih za vse kandidate za testne centre z vsega sveta. ETS stoji za Internetnima stranema www.toefl.org in www.gre.org.
Jaz sem imel z ETS bolj slabe izkusnje. Dokler nimas tezav in poteka vse gladko, kot je predvideno v biltenu, ni problema. Ce pa prides v situacijo, da jih moras kontaktirati (npr. zaradi kake nejasnosti v biltenu, ali zaradi kake (njihove) napake pri sporocanju rezultatov), le stezka najdes sogovornika, ki se bo posvetil tvojemu problemu. Ce te zanima vec o tem, si poglej komentar v poglavju 5.23 o Percentile Rankings.GRE General in CBT verzijo TOEFL testa (glej pod TOEFL) je mozno v Zagrebu opravljati v vseh obdobjih koledarskega leta (seveda ob povprejsnji prijavi, ponavadi vsaj en mesec v naprej!) S Trstom in Gradcem nimam izkusenj, je pa mogoce iz biltena razbrati, da tam test ni na voljo tako pogosto. V Zagrebu je namrec t.i. Permanent Testing Center.
Optimalno je: ce zelis s studijem v ZDA zaceti septembra leta x, se za teste prijavi avgusta leta x-1 in opravi teste oktobra leta x-1. Skrajni rok za prijavo na teste je konec septembra (takrat je ze ZELO pozno) in za opravljanje testa NAJKASNEJE v zacetku novembra. Posebej bodi pozoren na GRE Subject, saj je ta na voljo jeseni le v enem ali dveh rokih.
Upostevaj, da mine priblizno en mesec od dneva testa do dneva, ko ti in tvoje univerze prejmejo rezultate. Univerze morajo rezultate dobiti pred iztekom roka za prijavo (ki je lahko v decembru)!
Tole povprecnega Slovenca vedno preseneti, saj smo navajeni, da so izpiti zastonj. Cene so (leto 2000):
Da, samo moras ponovno placati prijavnino za test. Vsak izmed testov ima tudi dolocena pravila, kako pogosto jih smes jemati (poglej v bilten ali na Internet).
V praksi pa je tako: ce se bos prijavil avgusta leta x-1, bos imel samo eno sanso za opravljanje teh izpitov, ker casovno drugace ne bo zneslo.
Ce si nesiguren in bi rad izpite opravljal veckrat, se prijavi spomladi leta x-1, tako da bos (ce bo treba) jeseni leta x-1 imel se eno moznost.
V letu 2000 je bilo tako:
TOEFL = 2 leti
Obe obliki GRE = 5 let
V praksi sem videl tudi primere, ko so ljudje ta pravila prekrsili (torej so poslali kar fotokopijo npr. 3 leta starega TOEFL-a) in so bili sprejeti na dolocen program. Seveda pa je s takimi stvarmi tezko spekulirati. Jaz bi rekel tako: Ce si res zelis biti sprejet v dolocen program/solo, naj ti star TOEFL ne bo ovira, v primeru, da nimas casa in denarja, da bi ga delal se enkrat. Sprejemna komisija ve, da anglescine tako hitro ni mogoce pozabiti. Podobno velja za GRE, vendar je tu manj verjetno, da ti bo GRE zastaral, saj je doba 5 let. Seveda pa je najvarneje, ce "you play it by the book". Splosno pravilo je, da se cimbolj drzi formalnih zahtev, hkrati pa se zavedaj, da jih komisije ne upostevajo dobesedno po crki zapisanega, ampak so fleksibilne. Vazno je, da komisija meni, da bi ti v dolocenem programu dobro uspeval in da bi tvoja prisotnost bila koristna za solo, bolj kot prisotnost tvojih protikandidatov.
To pise v biltenu. Jeseni leta 2000 je bilo tako:
Jaz sem se za TOEFL in GRE General prijavil tako, da sem po telefonu poklical ameriski center na Nizozemskem (tam centralizirano zbirajo prijave za vecino ameriskih testnih centrov v Evropi; govoriti moras anglesko). Povedati sem moral vse moje standardne podatke (ime, priimek, datum rojstva, ipd.). Prijavni formular je tudi v biltenu in sprasevali te bodo tocno tisto, kar je na tem formularju. Dobro je, ce si tisti formular prej na hitro izpolnis in ga imas pred sabo, ko klices. Rekel sem, da bi rad opravljal izpita v Zagrebu, na kar sem jim povedal nekaj konkretnih dni (bili so za kaksen mesec v naprej od dneva, ko sem klical), ko bi zelel opravljati test. Za TOEFL sem dobil mojo prvo izbiro, za GRE pa drugo. Placal sem s pomocjo kreditne kartice (ki sem jo po telefonu povedal osebi na drugi strani zice (na Nizozemskem)).
Za GRE Subject sem se prijavil preko Interneta na strani www.gre.org.
V vsakem primeru za prijavo potrebujes kreditno kartico (ne nujno tvojo lastno, lahko od starsev ali prijatelja). Mislim, da sicer obstajajo tudi neki drugi nacini placila (money order, check, ipd.), samo jaz se s tem nisem ubadal.
V vsakem primeru upostevaj, da se moras prijaviti NAJMANJ za en mesec v naprej, priporocljivo se za vec casa. Jesen je namrec cas, ko vecina ljudi opravlja teste in testni centri utegnejo biti precej zasedeni.
Pri CBT (Computer-Based Test) verziji TOEFL-a se delni rezultati izpisejo na racunalniski zaslon na koncu testa. Rezultati so delni, ker se ni upostevana ocena eseja, ki jo mora popraviti clovek (v naslednjih 14 dneh).
Test GRE General je vedno v obliki CBT. Popolni rezultati se izpisejo na racunalniski zaslon na koncu testa, tako da takoj ves, pri cem si. Rezultate cez kaksen mesec sicer dobis potem tudi pismeno po posti.
Pri PBT (Paper-Based Test) verziji TOEFL-a in testu GRE Subject (ki je vedno PBT) rezulatov ne zves takoj, ker morajo test najprej popraviti. To lahko traja kaksna dva tedna, tako da rezultate izves po posti cez kaksen mesec.
Obstaja pa tudi hitrejsi nacin: ETS je pac profitna organizacija in za placilo $10 (poleg tega bos moral placati tudi telefonske impulze do ZDA) lahko pri ETS rezultat izves preko telefona takoj, ko je tvoj test popravljen. Tako ti ni treba cakati 14 dni, da pride posta v Slovenijo. Ker je celoten postopek avtomatiziran (touch-tone), bos potreboval telefon, ki ima tonsko izbiranje stevilk. Zadeva izgleda tako, da poklices po telefonu v Ameriko na ETS, tam se oglasi avtomatski odzivnik in ti potem vtipkas stevilko svoje kreditne kartice, na katero ti bodo zaracunali tistih $10. Zatem vtipkas svojo identifikacijsko stevilko (ki jo dobis ob pisanju testa) in potem ti avtomatski odzivnik sporoci tvoj rezultat. Jaz se se zdaj zivo spomnim, kako je bilo, ker tonskega telefona v moji studentski sobi v Ljubljani nisem imel in sem v Ameriko poklical iz javne govorilnice.
V biltenu pise za vsak PBT testni datum, kdaj so popravljeni rezultati na voljo po telefonu (recimo temu datum y, od tega dne dalje je mozna zgoraj opisana procedura ob placilu $10) in kdaj bodo popravljeni rezultati po posti (zastonj) prispeli do tebe (datum y + 14 dni (obicajno)).
Najbrz ni treba posebej razlagati, da bos hotel rezultate izvedeti cimprej. Posebej, ce si v casovni stiski, se utegne zgoditi, da bos hotel placati onih $10 - verjemi mi.
Obstajata dva nacina obvescanja: uradni in neuradni.
Uradni nacin je, da tvoje rezultate soli poslje kar ETS. Ko se prijavis na test, lahko navedes do 4 sole (kombinacije univerza/oddelek), kamor bo ETS rezultate avtomaticno poslala, ko bodo na voljo. V vsakem primeru bos eno kopijo rezultatov po posti v Slovenijo dobil tudi ti. Lahko seveda navedes tudi manj kot 4 sole, ali pa sploh nobene (ce npr. se ne ves, kam se bos prijavil), vendar bos potem moral naknadno poskrbeti, da bodo rezultati poslani (in placati dodatnih $10 za uradno obvestitev vsake sole posebej, glej spodaj). Ker se vecina ljudi prijavlja na vec kot 4 sole, moras za vsako dodatno solo placati okoli $10 fee-ja ETS-ju. ETS potem poslje rezultat na zeljeno solo. Torej, ce se prijavljas npr. na 10 sol, te bo samo TOEFL test stal $100 (prijavnina) + (10-4)*$10 (za posiljanje testa na vse sole, razen tiste 4, ki si jih navedel ob prijavi) = $160. To je uradni nacin in je edini, ki je popolnoma "by the book".
"Neuradni" nacin pa je, da kopijo rezultatov, ki jo dobis po posti od ETS, enostavno fotokopiras in jo posljes na usrezne sole in tako v bistvu bypass-as uradno proceduro od ETS. Pri tem bodo 4 sole (tiste, ki si jih navedel ob prijavi) dobile uradno kopijo, preostale pa tvojo neuradno fotokopijo. V tem primeru te bo TOEFL res stal le $100.
En problem neuradnega nacina je, da bi potencialno sola lahko sumila, da si rezulate ponaredil. To je tehnicno danes seveda mozno. Po mojih izkusnjah univerze vseeno ne komplicirajo in sprejmejo tudi neuradne kopije. Jaz sem na dve soli poslal neuradne kopije in nisem imel problemov.
Ce na soli menijo, da neuradna kopija ni dobra (po mojih izkusnjah to ni pogost primer, a clovek nikoli ne ve), je zelo verjetno, da te bodo obvestili, da tvoja prijava ni popolna in da manjka uradna kopija npr. testa TOEFL. V takem primeru jo lahko narocis pri ETS takrat in placas tistih $10. Problem je le, da bo spet trajalo kaksen teden, preden znotraj amerike ETS poslje rezultate soli in v tem casu utegne komisija ze zaceti s sprejemnin delom.
Dodatno (seveda uradno) posiljanje rezultatov lahko sicer pri ETS narocis kadarkoli v casu veljavnosti rezultatov in to za katerokoli solo. Vse to zelo natancno pise v biltenu.
V vsakem primeru je zelo dobro, da takrat, ko se prijavis na teste (to je nekje avgusta leta x-1) ze ves, na katere sole se bos prijavil in lahko stiri izmed teh sol navedes kot prejemnike rezultatov.
TOEFL in GRE sem opravljal na Ekonomski fakulteti v Zagrebu, (Trg J.F.Kennedya 6,10000 Zagreb). kjer je lociran ameriski testni center v Zagrebu. Ko vstopis v fakulteto skozi glavni vhod (ki je usmerjen proti centru mesta), lahko vprasas vratarja, kje se pise TOEFL test (CBT TOEFL in GRE se pise v istem prostoru). Ko prides mimo vratarja skozi glavni vhod v avlo, gres na levo do konca hodnika in potem desno po stopnicah navzgor in potem do konca dolgega hodnika (lokacija se utegne spremeniti, tako da ta navodila niso vec tocna). Ekonomska fakulteta se nahaja vzhodno od Trga Bana Jelacica in severovzhodne od glavne zelezniske postaje. Do tja lahko iz zagrebske zelezniske postaje prides z javnim prevozom (tramvaj) v priblizno pol ure (ce ves, na katero progo iti). Obstaja direktna progra od postaje do tja (se ne spomnim vec tocne stevilke). Ce hoces, lahko shemo zagrebskega tramvaja najdes na Internetu (imenuje se ZET, zagrebacki elektro transport).
GRE Subject sem opravljal na neki drugi lokaciji v Zagrebu, v nekem katoliskem dijaskem domu (se ne spomnin tocnega imena).
To je lahko zelo razlicno. V mojem primeru so bili vsi trije testi okoli 10h dopoldne. Zgodnje dopoldanske ure so lahko problem, saj moras najprej priti v Zagreb iz Slovenije! Ce se prijavis po telefonu na Nizozemsko, ti bodo uro izpita povedali takoj, med prijavo. Ce je ura pred 10 dopoldne, odsvetujem, da gres na izpit takrat. Povej po telefonu, da takrat ne mores in skoraj gotovo se bo nasel kak drug termin, ki bo zate se vedno sprejemljiv in ki bo po 10 uri dopoldne.
Zapomni si, da za te izpite ne smes biti pozen, ker so glede tega precej strogi.
Za TOEFL in GRE sem sel z vlakom iz Ljubljane, s tistim, ki gre iz Ljubljane zjutraj priblizno ob 6h in pride v Zagreb priblizno ob 9h (oba izpita sem imel ob 10h, seveda na razlicne dni). Nazaj sem sel z vlakom v vecernih urah istega dne.
Za GRE Subject sva sla z avtom skupaj z nekim prijateljem.
Voznja in potovanje v Zagreb je naporno in je zelo verjetno, da bo vplivalo na (znizalo) tvoj rezultat testa. Slovenska vlada, lobiraj, da bo testni center nekoc tudi v Ljubljani!
Priporocam, da gres v Zagreb en dan prej, tam prespis in izpit opravljas naslednji dan. Seveda to utegne biti drago, ce v Zagrebu nikogar ne poznas, saj moras iti v Zagreb trikrat (po enkrat za vsakega od TOEFL, GRE General, GRE Subject).
S prijateljem sva zgornjo strategijo ubrala (prespala v hotelu v srediscu Zagreba, cene so priblizno enake kot za hotele v Ljubljani) za GRE Subject test in se je bogato obrestovala, saj sva oba pisala test zelo dobro. Take malenkosti lahko pomenijo razliko med biti in ne biti sprejem na doloceno solo!
V primeru TOEFL in GRE General sem ubral strategijo vstajanja ob pol petih zjutraj, da sem sel na vlak v Ljubljani ob sestih zjutraj in se vozil tri ure, prispel v Zagreb ob devetih in opravljal izpit ob desetih. Razlike med tem in strategijo s hotelom je bila ocitna.
To odsvetujem. Oba izpita sta namrec zelo naporna (trajata po 3 ure). Zelo verjetno je, da bos zaradi utrujenosti na drugem izpitu dosegel slabsi rezultat, kot si ga dejansko sposoben.
Izpiti NISO lahki. Ne podcenjuj jih, tudi ce si bil med studijem odlicen student! GRE General je bil eden najtezjih testov, kar sem jih pisal v zivljenju. Za podrobnosti poglej v podpoglavja o posameznih izpitih.
Ce bos izpite slabo pisal, to utegne precej spremeniti tvoje nacrte in zmoznost sprejema na dolocene sole.
Za TOEFL je mozno (npr. preko centra na Nizozemskem) narociti dolocen pripravljalni material. To stane in traja nekaj casa, preden to prejmes. Poglej v knjiznice v Ljubljani (npr. preko OPAC-a). Nekaj casa je bil vzorec testa tudi na Internetu na www.toefl.org, ceprav sem kasneje videl, da so ga sneli dol.
Za GRE General obstaja knjiga, v kateri so zbrani doloceni testi iz preteklosti. Najboljsa priprava je, da to knjigo narocis in prestudiras teste. Predvsem je vazno, da si z obliko testa seznanjem ze pred samim testom, saj med testom za to v bistvu ni casa (ker je izredno casovno tempiran).
Enako velja tudi za GRE Subject (glej poglavje o GRE Subject Test)
Po mojem mnenju je TOEFL nekako najlazji izmed treh izpitov (TOEFL,GRE General,GRE Subject). Ce si imel anglescino 4 leta v osnovni soli in 4 leta v srednji soli, ce si opravljal maturo iz anglescine in ce si imel anglescino npr. 5 v srednji soli, bos skoraj gotovo opravil zelo dobro. Moj rezultat na CBT testu je bil 277 od 300, zahtevana meja pa je 250 na najboljsih solah in se veliko nizja na drugih.
TOEFL ima dve obliki, ki sta med sabo enakovredni in obe sprejemljivi za prakticno vse sole. Ti dve obliki sta CBT (Computer Based Test) in PBT (Paper Based Test). Danes velika vecina izpitnih centrov po sveta ponuja prevsem CBT verzijo, ceprav je ponekod mozno opravljati tudi PBT verzijo. Slisal sem, da je v Ljubljani enkrat na leto (naj bi bilo jeseni) mozno opravljati PBT verzijo TOEFL-a (CBT verzije pa ni mozno opravljati). Jaz sem opravljal CBT verzijo TOEFL-a in to v testnem centru v Zagrebu. Zaradi nacina, kako CBT poteka, ga je mozno opravljati prakticno vsak delovnik v letu, seveda ob povprejsnji najavi (vsaj mesec v naprej) in v odvisnoti od zasedenosti centra. Oblika PBT pa poteka le nekajkrat na leto, v okviru razpisanih izpitnih rokov. Tocni podatki so v biltenu.
Pri CBT verziji kandidat resuje test na racunalnik. Odgovore vtipkava s tipkovnico oziroma jih izbira z misko (vsa vprasanja razen eseja so multiple choice, kjer z kandidat z misko klikne na pravilnega). Za resevanje CBT testa ni potrebno nobeno posebno znanje racunalnistva, treba je le znati premikati in klikati na misko ter tipkati na tipkovnico. Kandidat na vprasanja odgovarja sam. V Zagrebu imajo v centru stiri racunalnike, ki so med sabo loceno s pregrado. Poleg tega lahko dobite tudi cepe za usesa (vsaj meni so jih ponudili), kar je zelo koristno. Kandidati namrec test zacnejo pisati ob razlicnih, med seboj nepovezanih casih. Ko kandidati koncajo pisati test, jim napetost pade in niso vec pozorni na okolico, zato utegnejo pri odhodu iz testne sobe biti precej glasni. Ce ste ravno tedaj sredi slusnega razumevanja, ki je itak na meji razumljivega, to ni ravno dobro za vas (takrat cepi za usesa sicer itak niso uporabni, saj imate na glavi slusalke!). Kandidat resuje test popolnoma neodvisno od morebitnih preostalih treh kandidatov (ki so za drugimi racunalniki), kar pomeni, da se njegov test ne zacne nujno ob isti uri, kot so zaceli ostali. Racunalnik vprasanja tudi izbira iz zelo velikega fonda vprasanj, tako da niti dva testa nista enaka. Prepisovanje je popolnoma nemogoce, ker kandidati zacnejo z zamikom in ker imajo razlicna vprasanja. Test je adaptiven, kar pomeni, da racunalnik prilagaja tezavnost naslednjega vprasanja glede na pravilnost prejsnjih odgovorov. To pomeni, da ce odgovarjate pravilno, boste dobivali vedno tezja vprasanja, dokler se ne zmotite. Tedaj boste dobili nekoliko lazje vprasanje in ce na tega odgovorite pravilno, spet nekoliko tezje in tako naprej. Ko na neko vprasanje odgovorite, se ne morete vec vrniti in spremeniti odgovora. Poleg tega med testom tudi ne dobivate povratne informacije od racunalnika, ali so vasi odgovori pravilni (lahko le sklepate glede na tezavnost vprasanj, a za taka razmisljanja med testom itak ni casa). Test je casovno precej tempiran. Za posamezen sklop vprasanj dobite neko kvoto casa in v tem casu morate odgovoriti na cimvec vprasanj (ce delate hitro, je mozno na vse, vsaj meni je to uspelo in to pri vseh sklopih).
CBT TOEFL je sestavljen iz naslednjih delov (sklopov): slusno razumevanje, bralno razumevanje, slovnica (structure and grammar) in esej.
Za slusno razumevanje potrebujete slusalke, ki vam jih bodo dali v centru. Slusno razumevanje poteka tako, da vam racunalnik na zaslon prikaze vec kratkih videoposnetkov (povprecno dolgih okoli 10 sekund) skupaj z zvokom, ki ga slisite preko slusalk. Ponavadi se v posnetku kaksni studenti pogovarjajo, kako bodo zvecer sli v kino oz. kaj o predavanjih. Po vsakem posnetku sledi vprasanje, kjer preverijo, ce ste razumeli, kaj se je dogajalo v posnetku.
Bralno razumevanje poteka tako, da dobite nek daljsi sestavek, ki ga preberete, potem pa odgovarjate na vprasanja o njemu. To je podobno kot bralno razumevanje na slovenski maturi iz anglescine.
V sklopu o slovnici vas ne bodo sprasevali o slovnicnih pravilih, ampak bodo preverili, ce jih znate uporabljati v praksi. Tipicni primeri vprasanj so gap filling (z ponujenimi vec moznostni, kjer je le ena pravilna) ali pa iskanje slovnicnih napak v stavku (racunalnik ponudi vec besed oz. sklopov besed, od katerih je napaka le v enem od njih).
Naslov eseja nakljucno izzreba racunalnik. Esej vtipkate v racunalnik, ce zelite, pa ga lahko tudi napisete na papir (v tem primeru ni tako enostavno popravljati napak in obracati vrstnega reda stavkov, a je za nekatere ljudi vseeno lazje, posebej ce niso vajeni dela z racunalnikom). V vsakem primeru imate 30 minut casa. Ko se cas iztece, se okno na racunalniku, kamor vtipkavate, enostavno zapre in ne morete nic vec spreminjati! To je drugace, kot pri pisanju na papir, kjer lahko tudi po oznanitvi konca se vedno dodate kaksno crko ali vejico. Zato dobro planirajte s casom! Esej se je meni zdel najtezji del izpita. Dobro je, ce doma vadite pisanje, npr. simulirate pisanje eseja. V biltenu TOEFL je nekaj primerov moznih naslovov - preizkusi se vsaj na enem izmed njih. Esej je edini del izpita, ki ga racunalnik ne more oceniti. Obstajajo precej jasna in objektivna pravila, po katerih se esej ocenjuje (glej bilten). Drzite se jih cimbolj in ne bodite prevec "pametni", da boste dokazovali svojo umetnisko posebnost z nekim posebnim stilom. Popravljalci esejev namrec popravljajo ogromno esejev in nimajo casa, da se bodo prevec posvecali vsakemu posebej. Zato je vsaka deviacija od pravil zelo verjetno kaznovana, pa cetudi je zelo originalna (razen ce imate sreco in res sarmirate popravljalca, a jaz se na to ne bi zanasal).
Ko koncate s pisanjem eseja, vam racunalnik na zaslon izpise rezultate. Dobite po en rezultat za vsakega od sklopov (razen za esej, saj se ni popravljen). Poleg tega pa dobite se skupno oceno, ki je neke vrste utezeno povprecje rezultatov posameznih sklopov. Ker ocena za esej se ni znana, dobite le spodnjo in zgornjo mejo za vaso skupno oceno. Primer ocene:
Esej ponavadi popravijo v 14 dneh in vam potem posljejo kompletne rezultate (in tudi stirim solam, ki ste jih navedli ob prijavi).
Skupna ocena pri CBT je med 0 in 300 (najboljsa je 300, najslabsa pa 0) in je tisto, kar univerze v 99% primerov upostevajo. Vecina univerz ima postavljeno neko mejo, ki jo morate preseci. Za najboljse univerze je ta meja 250 in se znizuje s splosnim ugledom univerze in oddelka. Ce mejo presezete, ne bo nihce gledal, kaksen je bil tvoj rezultat pri posameznih sklopih.
Rezultat na PBT je med 0 in 800. Obstaja uradna pretvorbena tabela rezultatov med obema oblikama testoma. O PBT verziji testa ne vem dosti, ker je sam nisem pisal. Ali kdo ve?
GRE General je standarden test, potreben za sprejem na podiplomski studij v ZDA in Kanadi.
To je eden od NAJTEZJIH izpitov, kar sem jih pisal v zivljenju. Jaz sem naredil to napako, da sem ta izpit podcenjeval. Naj te ne zavede, da si vse izpite prej v zivljenju opravil razmeroma z lahkoto!! Test je casovno izjemno tempiran, biti moras sposoben razmisljati hitro in odlocno. Ni casa za preverjanje rezultatov, ipd. Ce si "ziheraski" tip, potem na GRE testu to ne bodi, ker ni casa za dvakratno resevanje nalog.
Test je (nekje od sredine 90.-ih let) na voljo samo v obliki CBT in ga resujes za racunalnikom. Ravno tako kot pri TOEFL-u racunalnik uporablja adaptivno strategijo zahtevnosti vprasanj glede na to, kako pravilno odgovarjas (glej TOEFL). Test je na voljo vse delovnike v letu, ob povprejsnji najavi (najmanj en mesec v naprej) in seveda v odvisnosti od zasedenosti centra. V Zagrebu poteka v isti sobi za istimi racunalniki kot tudi CBT verzija TOEFL-a. Vsa vprasanja so tipa multiple choice, odgovore pa izbiras z misko. Vracanje na prejsnja vprasanja po tem, ko si ze odgovoril na njih, ni mozno.
Namen GRE testa je preveriti kandidatovo intelektualno sposobnost. To ni IQ test ali test splosne izobrazbe, ampak meri kandidatove analiticne sposobnosti. Gre za sposobnost, ki si jo je mozno pridobiti le v daljsem casovnem obdobju (npr. s kvalitetnim dodiplomskim studijem). Ta sposobnost naj bi bila nek napovednik uspeha kandidata na podiplomskem studiju. Test je enak ne glede na to, kaj si studiral na dodiplomskem studiju.
GRE test ima tri med sabo neodvisne komponente: analiticna, kvantitativna in verbalna. Vsako komponento resujes posebej in za vsako dobis oceno, ki je med 0 in 800. Skupne ocene (tako kot npr. pri TOEFL-u) ni.
Na Internetu (www.gre.org) sem videl demo verzijo CBT GRE General testa, ki si jo lahko presnames na svoj racunalnik in vidis, v kaksni obliki test poteka, kako so zastavljena vprasanja, ipd.
Po mojem mnenju najtezji del GRE izpita. Treba je zelo hitro resevati razne logicne uganke in iz besedila (v anglesicni) znati iztrgati logicno bistvo. To je komponenta, kjer (po mojem mnenju) kandidatu najlaze zmanjka casa.
To je pravzaprav test srednjesolske matematike. Za studente naravoslovja, ki so imeli matematiko v programu studija, ne bi smel biti prevec tezek.
Iz izkusenj vem, da je za studente matematike ali fizike s FMF ta komponenta razmeroma lahka in je mozno dobiti vse mozne tocke (800). Vseeno pa je ne podcenjuj v nobenem primeru, saj znajo vprasanja biti precej "tricky". Test vsebuje tudi nekaj statistike (mediana, razpon, ipd.), kar npr. ni v standardnem programu studija matematike, zato se (ce teh pojmov se ne poznas), to nauci.
Ta komponenta je pisana na kozo studentom druzboslovja iz drzav, kjer govorijo anglesko. Za tujce je precej tezka. Pri tej komponenti preverijo velikost angleskega besednega zaklada in splosno sposobnost analiziranja (angleskih) besedil. Po mojem mnenju bi ta test izmed slovenskih studentov najbolje pisali anglisti oz. studenti, ki so studirali druzboslovje in imeli v programu veliko angleske literature.
Prakticno vse ameriske univerze se zavedajo, da je ta test za tujce zelo tezek. Zato (ce se prijavljas na naravoslovni studij), tej komponenti ne posvecajo velike pozornosti (prakticno je sploh ne upostevajo, seveda pa je vsak visok rezultat impresiven). V primeru pa, da zelite studirati druzboslovje, pac morate poznati angleski jezik in imeti ustrezni besedni zaklad in to, da niste native-speaker, ni prevec mocan izgovor.
Celoten izpit traja priblizno 3 ure.
Za eno izmed teh treh komponent bo racunalnik (nakljucno) dolocil, da jo bos pisal dvakrat. Torej: dve izmed treh komponent bos opravljal le enkrat, eno pa dvakrat. Katera je tista, ki jo bos opravljal dvakrat, ne bos vedel v naprej. Najprej bos opravil tri komponente (same razlicne in v nakljucnem vrstnem redu), potem pa bo racunalnik izzrebal, katero izmed njih bos opravljal se enkrat. Torej bos skupaj opravil 4 komponente. Za tisto komponento, ki jo bos opravljal dvakrat, bo racunalnik na koncu izzrebal, katera od njih bo dejansko stela v rezultat. Torej: ena bo stela v celoti, druga pa sploh ne bo stela. Katera bo stela, ne bos vedel v naprej in tudi ne bos nikoli izvedel. Ni nujno, da steje tista, ki si jo pisal zadnjo! ETS upravicuje tako (cudno) politiko s tem, da zelijo zbrati vec statisticnih podatkov o tem, kako ljudje opravljajo teste.
Poznam ljudi, ki se jim je zgodilo naslednje: Zaceli so z analiticno komponento in jo super dobro opravili. Zatem je prisla kvantitativna, kjer jim je tudi slo dobro (po obcutku, saj ti racunalnik itak nic ne pove). Zatem je prisla izredno tezka verbalna komponenta, ki je kandidata precej izmucila. Kandidat ni vedel, da pride za tem se cetrta komponenta. Zato ga je dodobra presentilo, ko je po koncu verbalne komponente racunalnik napovedal, da zdaj sledi se ena analiticna komponenta! Kandidatu je padla koncentracija in je drugo analiticno komponento opravil veliko slabse kot prvo. Na koncu je iz rezultata bilo ocitno, da je na zalost stela zadnja analiticna komponenta (torej v tem primeru na zalost slabsa).
Seveda pa se politika ETS-ja spreminja, tako, da ko bos ti pisal test, morda ne bo tako. Vsekakor bodi med GRE testom maksimalno koncentriran. Izpit zahteva tudi dobre zivce in vzdrzljivost!
GRE Subject je test, ki je namenjen preverjanju znanja, ki si si ga pri studija dolocenega predmeta pridobil na dodiplomskem studiju. Vsak GRE Subject test poteka iz nekega predmeta. Ne obstaja nek univerzalen test za vse predmete hkrati (to je v nekem smilu pravzaprav GRE General, s tem da le-ta ne preverja toliko sirine znanja, ampak bolj analiticne in pisne (v anglesicni) sposobnosti). Seznam vseh moznih GRE Subject testov je na http://www.gre.org. V letu 2000 so bili na voljo naslednji GRE Subject testi:
Biochemistry, Cell and Molecular Biology, Literature in English, Biology, Mathematics, Chemistry, Physics, Computer Science, Psychology.
V primeru, da se GRE Subject test zahteva pri prijavi, moras ponavadi (99.9% primerov) opraviti le EN sam GRE Subject test in sicer iz podrocja, ki ga nameravas studirati. V nekaterih primerih ti dovolijo tudi, da si sam izberes eno od podrocij (npr. ce se prijavaljas na racunalnistvo, je zelo tipicno, da zahtevajo test iz racunalnistva, nekateri oddelki pa ti dovolijo namesto tega tudi test iz matematike (in nekateri tudi fizike), ce je to tisto, kar si vec pocel na dodiplomskem studiju).
Ponavadi je tako, da GRE Subject test poteka v treh rokih (po eden aprila, novembra in decembra). Jeseni sta tako ponavadi dva roka in obadva sta ponavadi dovolj zgodaj, da lahko rezultati pravocasno prispejo na sole, kamor se prijavljas (ceprav je test v decembru lahko zelo blizu temu, da je prepozen). V praksi je vazno, da GRE Subject rezultati (in isto velja tudi za GRE General in TOEFL) pridejo na solo do trenutka, ko komisija dejansko zacne gledati prijave in to je lahko tudi kaka dva tedna po formalnem roku. Seveda pa je najbolje se na to ne zanasati in pisati test dovolj zgodaj, da rezultati pridejo ze do formalnega roka prijave. Datum, ko bodo rezultati prispeli na sole, je za vsak izpitni rok posebej naveden na http://www.gre.org ali v GRE biltenu. V letu 2000 je bilo tako, da so vsi GRE Subject testi dolocenega roka potekali na isti dan ob istem casu. Primer: za rok z dne 5.11.2000 smo v Zagrebu v isti sobi ob istem casu pisali GRE Subject iz razlicnih podrocij (jaz iz matematike, drugi pa iz fizike, psihologije, biokemije, ipd.) To pomeni, da ce zelis (to je sicer redko potrebno) pisati testa iz dveh razlicnih podrocij, da jih ne mores na isti dan! (o tem se je vseeno dobro ekzatno pozanimati, morda se pravila spremenijo).
GRE Subject test je vedno pisni (torej ni CBT) in poteka v obliki "multiple choice answers". Pri vsakem vprasanju imas ponavadi 5 moznih odgovorov. Odgovore oznacujes na poseben list (s svincnikom pobarvas ustrezen krozec na listu za odgovore).
Ocenjevanje pri posameznem vprasanju pa je tako:
pravilen odgovor = 1 tocka
napacen odgovor = 0.25 negativne tocke
brez odgovora = 0 tock
Test torej kaznuje napacne odgovore! Slepo izbiranje se pri GRE Subject testi torej ne obnese! (se pa je nekoc pri pisni obliki GRE General testa (ki je bila okoli leta 1995 ukinjena) in takrat je v navodilih za test celo pisalo (kot nasvet), da naj v zadnji minuti testa kandidat na slepo obkrozi vse odgovore, na katere se ni odgovoril).
Ce te zanima izracun, kaksen izkupicek bi dosegel pri nakljucnem ugibanju pri General Subject testu, ga imas tu: Z verjetnostjo 1/5 odgovoris pravilno (+1 tocka), z verjetnostjo 4/5 pa se zmotis (-0.25 tock). Torej: pricakovana vrednost rezultata = 1/5 * 1 + 4/5 * (- 1/4) = 0. Torej ugibanje v povprecju niti ne poveca niti ne zniza rezultata.
Na koncu se vse tocke sesteje in to je tvoj delni rezultat. Nato se tvoj delni rezultat primerja (po neke vrste Gaussovi krivulji) z ostalimi rezultati na tem istem testu (na ta nacin so testi pisani v razlicnih rokih med sabo primerljivi) in tako dobis koncni rezultat. Oblika koncnega rezultata je razlicna za razlicne GRE Subject teste. Pri matematiki je npr. rezultat neko stevilo med 0 in 990 (vedno veckratnik 10), kjer je 990 najboljse, 0 pa najslabse. Poleg tega zraven dobis se percentile ranking (glej spodaj).
Sestava posameznih testov je razlicna za razlicne predmete. Vseeno pa imajo vsi testi skupno, da so dolgi priblizno 3 ure, da so vsi IZREDNO casovno tempirani in da vsi sestojijo iz velikega stevila (okoli 70) vprasanj, na katere moras odgovoriti v priblizno dveh minutah in pol, ce hoces odgovoriti na vsa vprasanja. Vecina vprasanj je sicer preprostih, nekatera pa so tudi "tricky". Vprasanja niso pretirano globoka in se utegnejo marsikateremu Slovencu zdeti celo lahka. Vprasanja in nacin testa je tipicen za ameriski solski sistem. Kot sem napisal v enem od prejsnjem poglavjih, v Ameriki na dodiplomskem studiju vecina dobrih studentov konca z majorjem iz dveh predmetov. Zato je zelo verjetno, da znanja iz advanced predmetov (iz visjih letnikov), ki si jih poslusal na dodiplomskem studiju v Sloveniji, ne bos neposredno rabil pri testu (seveda pa nobeno znanje ne skodi).
Pri GRE Subject testu iz matematike se mi je npr. zdelo, da bi lahko test kompletno resil z znanjem iz prvih dveh letnikov matematike in srednje sole (za verjetnosti racun). Ampak ta enostavnost testa naj te ne zavede! Ko bos v praksi pisal test, bos namrec pod stresom, zelo verjetno v Zagrebu oz. neki drugi tuji drzavi in vazno je, da takrat realiziras tisto, kar znas. V Sloveniji smo pogosto navajeni (vsaj na naravoslovnih studijih), da so kolokviji sestavljeni iz malo vprasanj, ki so obsezna. Ko resujes tipicni kolokvij v Sloveniji, moras veliko in globoko razmisljati o razmeroma malo (npr. tja do 5) vprasanjih oz. nalogah. GRE Subject test je diametralen: razmisljati moras hitro o veliko vprasanjih (seveda cimbolj globoko, kot je potrebno, a ne prevec globoko (ne bodi prepameten!)).
Nasvet: V nobenem primeru ne ponovi napake, ki sem jo storil jaz: Jaz sem pri vsakem vprasanju se enkrat preveril vse sklepe in racune, da sem videl, ce je odgovor pravilen. Za to enostavno ni casa! Meni ga je zmanjkalo in za 95% vprasanj sem po preverjanju itak ugotovil, da sem jih tako ali tako odgovoril pravilno ze v prvem poskusu. Jaz svetujem naslednje: ko se enkrat dokopljes do odgovora in si prilicno siguren vanj, ga obkrozi in pojdi dalje.
Zacetna vprasanja so lazja od tistih na koncu, zato se ne ustavljaj prevec pri zacetnih (razen ce ze teh ne mores resiti).
Kako se pripraviti na GRE Subject Test?
Najboljsa priprava je kvaliteten dodiplomski studij. Priporocljivo je, da dobis tudi starejse verzije testa. Preko ETS (New Jersey) ali po telefonu preko Nizozemske (glej poglavje o prijavi na teste) lahko narocis t.i. preparatory material. Pri GRE Subject Testu je npr. na voljo zbirka s starimi GRE Subject Testi. Zbirka je razlicna za vsako podrocje (matematika, psihologija, itd.) testa posebej (torej ne obstaja neka univerzalna zbirka). Preden narocis posamezno zbirko (v praksi bos rabil le eno, ce bos pisal le en test), se splaca pogledati v lokalnih knjiznicah (npr. kar preko racunalnika preko COBISS-a), ce katera kaj takega morda ima. S tem se izognes cakanju na knjigo (in tudi placilu za knjigo, ki sicer ni atronomsko veliko). Za GRE Subject Test iz matematike vem, da ima en izvod Matematicna knjiznica na Fakulteti za matematiko in fiziko, Jadranska 19, Ljubljana.
Pri obeh variantah testa GRE dobis poleg rezultata se t.i. percentile ranking. Ta pove, koliko procentov vseh kandidatov je v zadnjem letu pisalo test slabse od tebe. Za sprejem na dobre sole je zelo dobro doseci rankinge nad 90% (ceprav jaz ga pri GRE General v dveh kompenentah nisem, pa sem vseeno prisel na zeljeno (vrhunsko) solo).
Opozorilo: ce imas maksimalni mozen rezultat (to se vcasih dogodi pri nekaterih
GRE Subject testih), tvoj percentile ranking ne bo 100%, ampak bo
enak procentu ljudi, ki niso dosegli maksimalnega rezultata.
Primer, ki se je meni dejansko zgodil pri GRE Subject testu iz matematike: Test je bil
razmeroma lahek, tako da je 18% vseh kandidatov dobilo vse mozne tocke.
ETS je vsem tem kandidatom, ki so imeli vse mozne tocke, sporocil, da je njihov percentile enak 82%.
Percentile vseh drugih kandidatov, ki niso imeli vseh moznih tock, pa je bil ustrezno nizji.
Vsega tega jaz seveda nisem vedel, vse kar sem videl in vedel je bilo,
da na mojih uradnih rezultatih pise, da imam vse mozne tocke in hkrati percentile enak 82%, kar seveda ni najbolj logicno.
To mi je povzrocilo nemalo skrbi, saj sem se bal, da je nekje nekdo napacno vtipkal
moj percentile ranking oz. da je nekje prislo do napake (rezultate, vkljucno s percentile rankingom,
seveda vidi med drugim tudi sprejemna komisija na solah). V biltenu ni o tem pisalo nic.
Pisal sem po e-mailu na ETS v New Jersey, pa sem dobil tako neumen in popolnoma
neuporaben odgovor (videlo se je, da oseba, ki mi je odgovorila, o mojemu problemu
ni razmisljala niti dve skundi), da ga raje ne objavim. Na splosno so moje
izkusnje z ETS, da so precej avtomaticni in tudi nekooperativni. To je po eni
strani razumljivo, saj test pise ogromno ljudi po vsem svetu in najbrz vsak
dan dobijo ogromno raznoraznih pritozb, ki so po vecini neutemeljene. Moja je bila utemeljena,
samo najbrz med goro raznoraznih e-mailov enostavno (nimajo zaposlenih neskoncno ljudi) ne zmorejo lociti
med utemeljinimi vprasanji in pismih onih, ki po e-mailu tezijo, da so dobili manj tock, kot si zasluzijo.
Slisal sem tudi za zgodbo, da je nekdo v Ameriki tozil ETS zaradi administrativne napake
v rezultatu GRE General testa in je tozbo (po enem letu, ko je bilo ze itak prepozno za prijavo)
tudi dobil.
Tistih 82%, ki sem jih prejel kot moj percentile ranking,
me je precej skrbelo, saj 82% sicer izgleda dobro, ne pa ravno ekstremno impresivno.
Stvari so se dokoncno pojasnile sele,
ko sem prisel studirat v Ameriko in sem se pogovarjal z mojimi sosolci, ki so pisali isti test
in doziveli isto kot jaz!
Standardna zahteva vseh sol so priporocilna pisma treh profesorjev. Profesorje, ki ti bodo napisali priporocila, si izberes sam. Dobro je, ce so to profesorji, ki dobro poznajo tebe in tvoje delo (in seveda ki imajo o tebi dobro mnenje). Bolje, kot te poznajo, vec lahko dobrega napisejo o tebi. Pisanje priporocilnih pisem ni enostavno in zahteva precej spretnosti in obcutka. Preden se odlocis, komu bos to zaupal, se pozanimaj pri kolegih, ki s tem ze imajo izkusnje.
Priporocilna pisma so izredno vazna. Slabo priporocilno pismo pomeni skoraj gotov neuspeh. Poleg tega imajo v ZDA imajo naslednjo logiko: Ce ne mores zbrati (vsaj solidnih) priporocilnih pisem treh ljudi, potem to pomeni, da nihce ne more reci nic dobrega o tebi, torej si ocitno slab kandidat. Po mojem mnenju sicer sistem priporocilnih pisem nekoliko nerodno izpade v nasem solskem sistemu, saj so zelo redki studenti, ki v casu dodiplomskega studija sodelujejo se s kom drugim razen s svojim mentorjem za diplomo. Zato priporocilna pisma ponavadi poleg mentorja pisejo profesorji, ki so te ucili kaksen pomemben predmet, ali pa predmet iz podrocja, ki ga nameravas studirati na podiplomskem studiju.
Nekatere sole dovolijo, da ti namesto enega od profesorjev priporocilno pismo napise tudi npr. sef v sluzbi, posebej v primeru, ko se prijavlja nekdo, ki je diplomiral pred nekaj leti in je bil vmes dalj casa zaposlen.
Vsaka sola ima svoj tip formularja za priporocilno pismo. Ponavadi eno stran izpolnis ti s svojimi podatki, na drugo stran pa profesor natipka vsebino pisma. Vcasih mora profesor odgovoriti tudi na nekaj vprasanj, kot npr. ocenite, kje kandidat rangira glede na vrstnike v razredu, ipd.
Zavedaj se, da ti profesorji priporocilnega pisma niso dolzni pokazati. Normalen postopek je, da ti izpolnis prvo stran pisma in ga das profesorju. Ta si obicajno vzame kaksen teden ali dva casa, pismo napise, ga zalepi v kuverto in se podpise preko pecata. Od tu dalje sta mozni dve poti:
1. profesor ti pismo (zalepljeno v kuverto) vrne, ti pa ga posljes na solo skupaj z drugima dvema pismoma in ostalimi dokumenti 2. profesor pismo odnese v referat, kjer ga posljejo v Ameriko na solo, za katero je napisano
Varianto 2. odsvetujem, ker se lahko zgodi, da kdo tvoje pismo pozabi odposlati in bos potem zamudil rok prijave.
Na prvi strani priporocilnega pisma je vedno natipkano tudi besedilo, kot: "I hereby waive the right to see this recommendation letter..." Zraven je kvadratek in ce ga odkljukas, se s tem za vedno odpoves pravici, da bi videl priporocilno pismo (v vsakem primeru pa je (videnje pisma) to mozno le po koncu sprejemnega postopka, npr. ko bi bil sprejet in bi ti ga kasneje na soli pokazali). V nobenem primeru pisma ne mores videti, preden te s sole obvestijo, ali si sprejet ali ne.
V Ameriki 99% ljudi odkljuka, da se za vedno odpovedujejo pravici, da bi videli priporocilno pismo. Ce tega ne bos storil, bo izpadlo nekoliko cudno pred komisijo. V tem primeru je namrec tezje verjeti, da je pismo objektivno. Zato okence pred I hereby... OBVEZNO odkljukaj. O tem se pogovarjal z vec sosolci tukaj v Ameriki in je to bilo nekaj popolnoma samouvnega, da tisto odkljukas.
Zna se zgoditi (meni se je), da ti bodo vsaj nekateri profesorji enostavno pokazali pismo, preden ga zalepijo. Tega jim ni treba storiti in ce to dozivis, se zavedaj, da je to resnicno izredno fer s strani profesorja. To seveda ne pomeni, da ce profesor tega ne stori, da potem ni fer. Se enkrat: obicajno je, da kandidat pisma ne vidi.
Vsak oddelek na vsaki univerzi ima predpisan nek rok prijave, do katerega mora paket oz. kuverta s tvojo prijavo in vsemi ostalimi dokumenti prispeti na to univerzo. Ce posljes nekatere dokumente posebej, poskrbi, da vse posiljke pridejo v ZDA v roku.
Roki prijavi so zelo razlicni. Najzgodnejsi so 1. december, velika vecina programov ima rok konec decembra, najkasnejsi v ZDA pa konec januarja. V Kanadi so roki praviloma postavljeni na konec januarja.
Vsi ti roki seveda veljajo za prijave za zacetek studija septembra naslednje leto.
Ti roki so postavljeni zelo zgodaj, veliko bolj zgodaj, kot bi nekdo, ki zivi Sloveniji, bil navajen in mislil! Zato ni cudno, da sem ze od vec ljudi slisal, da so zamudili ali imeli tezave z roki prijave.
Kaj se zgodi, ce zamudis rok prijave?
Uradno je tako: ce zamudis rok prijave, tvoja prijava ne bo upostevana (ne bodo je niti odprli in prijavnine ti ne bodo zaracunali (dokumente bodo unicili)).
V resnici pa je najveckrat tako: ce zamudis rok prijave za nekaj dni (tja do enega tedna), najbrz ne bo nic narobe in te bodo upostevali popolnoma enakovredno kot vse ostale kandidate, ki so poslali prijavo popolnoma v roku. Sole namrec namenoma postavijo rok za kaksen teden nazaj, kot bi v resnici bilo treba za zacetek dela komisije. Na ta nacin lahko ujamejo tudi pozne posiljke in potencialno dobijo se kaksnega dobrega kandidata vec. Ce zamudis rok prijave za prevec dni (tezko napovedati, koliko je ta meja, zagotovo je 14 dni kriticno, en mesec pa prepozno), prijave ne bodo pogledali. Ce ze prides v to situacijo, se ti vseeno splaca jih poklicati po telefonu in poskusiti doseci, da te vseeno pogledajo. Ce to ne uspe, je edina sansa, ce imas kaksno zvezo, oz. ce ti lahko kateri od slovenskih profesorjev, ki koga tam pozna, pomaga. Brez take pomoci si najbrz nemocen in si pac bil prepozen.
Nekatere sole te bodo obvestile po e-mailu, da so prejele tvojo prijavo pravocasno in da jo bodo zdaj ovrednotile. Druge pa te ne bodo obvestile (ceprav je vse v redu), tako da se na to v resnici ne mores zanasati. Ce te skrbi, ali je tvoja prijava prispela, ne odlasaj in poslji e-mail (ceprav tega zelo pogosto ne vidijo radi).
V vsakem primeru se ne zanasaj na tisti teden rezerve, ampak poskrbi, da tvoja prijava prispe v roku, idealno kaksen mesec pred iztekom roka (ce ti to uspe, ti cestitam!).
Curriculum Vitae (CV) ponavadi ni naveden kot eden od zahtevanih dokumentov. Vseeno pa je zelo priporocljivo, da ga napises in prilozis k vsaki prijavi. Noben clan komisije ne bo, ko bo zagledal tvoj prilozeni CV, tvoj CV vrgel proc, rekoc: "kaj pa to prilaga...". To je lahko se ena stvar, ki te loci od drugih prijav. CV ti tudi da (zvito) moznost, da o sebi poves vec, kot se vidi iz prijavnih formularjev in vec, kot lahko poces na eni strani Statement of Interest-a.
CV mora obvezno biti napisan v ameriskem stilu. CV-ji, ki so napisani kot proza in se zacnejo z "Rodil sem se dne xx.yy.zzzz v aaa", so ponavadi zelo slabo sprejeti.
V tem pristopu pred odlocitvijo sprejemne komisije po e-mailu kontaktiras nekega profesorja s te sole, ki pocne tisto, kar bi ti rad pocel (najdes ga npr. lahko na Internetu). Pismo mora biti zelo kratko in v njem mora biti jedrnato napisano, zakaj ti mislis, da bi bil dober student za tega profesorja. Ce bo ta profesor videl, da si v nekem smislu izjemen in poseben in zelo unikatno primeren za njegove raziskave, bo morda (ampak verjetnost je majhna) vplival na komisijo, da te sprejme. Profesorji si zelijo studentov, s katerimi bodo lahko skupaj delali raziskovalne projekte in dobre studente ni vedno enostavno najti. Ce profesor misli, da bi bil ti nadpovprecno dober student za njega, te bo morda podprl. Najbolj verjetno se bo sicer zgodilo, da ne bos dobil nobenega odgovora. Profesorji namrec dobivajo precej emailov v tem stilu in ce jih dobivajo prevec, jih to lahko zacne tudi motiti. Poleg tega ponavadi zelijo pocakati na konec sprejemnega postopka, da vidijo kaksni studenti vse so na voljo. Dodaten problem je, da imajo danes mnogi profesorji vzpostavljene filtre za junk mail in ker te ne poznajo, utegne tvoj mail biti avtomatsko kvalificiran kot junk, brez da bi ga sploh prebrali.
Veliko boljsi pristop od tega je, ce ze prej dejansko vzpostavis neko sodelovanje s tem profesorjem, je pa to seveda vcasih nemogoce. Jaz bi se tega pristopa s pisanjem emaila posluzil, ce bi imel neka znanja, ki so zelo relevantna za dolocenega profesorja, pa se tedaj bi prej dobro premislil. Seveda pa vse to lahko napises in poudaris tudi v "Statement of Interest" in ce si prepricljiv, bo sprejemna komisija itak vprasala za mnenje tega profesorja.
Transcript je angleska beseda za solsko spricevalo. V tvojem primeru je to seznam vseh opravljenih izpitov na dodiplomskem studiju skupaj z ocenami. Ce se nisi dokoncal programa, je tvoj transcript seznam vseh izpitov (skupaj z ocenami), ki si jih opravil do tega trenutka.
Za vsako solo, kamor se prijavljas, moras priloziti eno kopijo transcripta. Transcript mora biti v anglescini. Nekatere sole zahtevajo, da prilozis se originalni transcript v slovenskem jeziku (po moznosti v zalepljeni ovojnici s podpisom delavca na referatu preko mesta, kjer je pismo zalepljeno - ce te na referatu cudno gledajo, stisni zobe). Obstajata dva nacina, kako dobiti angleski transcript:
1. Gres na referat na tvoji fakulteti, razlozis, kaj zelis, in morda bos dobil transcript v anglescini oz. vsaj neka navodila, kaj moras narediti, da ti ga izdajo (odvisno od fakultete). Meni je na FMF uspelo, da sem dobil transcript v anglescini (natipkal sem si ga sam v Wordu, nakar so mi ga v referatu potrdili). Na nekaterih fakultetah (npr. na FRI) referat ne izdaja potrdila o opravljenih izpitov v drugih jezikih kot v slovenscini.
2. Na referatu naredis obicajno slovensko potrdilo o opravljenih izpitih, potem pa gres k sodnemu tolmacu za angleski jezik, ki ti ga prevede v anglescino. Ker so imena predmetov precej strokovna, je zelo verjetno, da jih tolmac ne bo znal tocno prevesti brez tvoje pomoci.
V mojem primeru sem transcript naredil v referatu na FMF, transcript za podiplomske izpite, ki sem jih naredil na FRI, pa sem naredil tako, da sem slovensko potrdilo odnesel k sodnemu tolmacu. Sel sem v prevajalno pisarno na Slomskovi cesti v Ljubljani (se ne spomnim tocno imena, ce se prav spomnim, je na levi strani ceste kmalu zatem, ko v smeri proti vzhodu preckas Resljevo cesto). S storitvijo sem bil zadovoljen. Prevajanje je trajalo je nekaj dni (mislim, da tri), stalo me je okrog 4000 SIT za vse skupaj. Pri tem ne vem, ali je cena odvisna od stevila kopij, najbrz ni.
Slovenska lestvica ocenjevanja je drugacna od ameriske. V Ameriki so mozne ocene pri nekem predmetu A,B,C,D,F, kjer je A najboljsa ocena, F pa pomeni, da je student "padel" (Failure), ocena E pa ponavadi ne obstaja. V Ameriki je poleg tega v uporabi se tako imenovani GPA (Grade Point Average), ki je enak povprecju vseh ocen, pri cemer je A=4, B=3, C=2, D=1, F=0. Tako velja GPA <= 4 in blizje kot si vrednosti 4, bolje je.
Zato je zelo verjetno, da sprejemna komisija v Ameriki ne bo dobro razumela, kaj tvoje ocene pravzaprav pomenijo. Ce imas zelo dobre ocene, je to neke vrste handicap. Jaz sem to poskusil resiti tako, da sem pripisal kratko obrazlozitev nasega sistema ocenjevanja (v treh stavkih). Biti mora res kratka, ker je sicer ne bo nihce prebral.
(Tudi) zaradi tega je obicajno v priporocilnem pismu rubrika, kjer mora profesor studenta postaviti na doloceno mesto glede na njegov razred oz. generacijo. Vprasanje pa je, koliko napora bo sprejemna komisija vlozila v desifriranje pomena tvojih ocen. Ce imas dobre ocene, se z vsemi moznimi sredstvi potrudi, da se to iz prijave cimbolj vidi. Jaz sem sistem ocenjevanja (na kratko!) razlozil tudi v mojem CV-ju. Ocene so namrec zelo pomembne pri sprejemu.
Poleg tega moras pri prijavi priloziti se potrdilo, da si diplomiral. Tudi to mora biti v anglescini in velja vse tisto, kar sem zgoraj napisal za transcript. Ce v casu prijave se nisi diplomiral (ker bos diplomiral kasneje v istem solskem letu), poskusi priloziti potrdilo, da bos konec leta lahko potencialno diplomiral. To je sicer v Ameriki zelo obicajno, saj se zelo veliko kandidatov prijavlja za podiplomski studij v zadnjem letniku dodiplomskega studija, ko se nimajo diplome. Ce referat v Sloveniji takega potrdila ne more izdati, sam napisi v anglescini nekaj takega in se na ameriski soli pozanimaj, ce je to sprejemljivo. Potrdilo seveda potem moras poslati naknadno, ko diplomiras. Takrat bos (verjetno) ze vedel tocno, na katero solo gres in bos moral poslati le eno potrdilo (le na tisto solo, kamor gres, ne pa na vse, kamor si se prijavil). V vsakem primeru pa moras seveda dejansko diplomirati, preden lahko odpotujes v ZDA in tam zacnes s podiplomskim studijem.
K vsaki prijavi (za vsako solo posebej) moras priloziti se esej, v katerem razlozis, kdo si, kaj ze znas in zakaj si zelis studirati ne tej soli. Tipicna dolzina takega eseja je 1 stran A4. Ta esej je edina priloznost, da tvoji prijavi dodas nekaj "osebne" note, saj so vse ostalo raznorazni formularji. Obstaja milijon strategij in debat o tem, kaj je dober statement of interest. Na Internetu lahko najdes strani z nasveti in primeri esejev (npr. pojdi na www.google.com in vtipkaj statement of interest how to write). Nekateri ljudje napisejo razlicne eseje za razlicne sole (kar je najbrz pametno, a vzame vec casa), drugi posljejo isti esej na vse sole. Problem eseja je, da se moras v njem hvaliti in poudariti svoje spretnosti (Americani imajo radi samozavestne ljudi), hkrati pa ne smes izpasti napihnjen. To pa je zelo tezko doseci. Kar napises v eseju, mora biti konsistentno z ostalo prijavo. Sprejemna komisija pogosto primerja tisto, kar o tebi pise v priporocilnih pismih, s tistim, kar o sebi mislis ti. Na ta nacin vidijo, ce je tvoja lastna slika o sebi realna. Ce se vidi, da se precenjujes, je to seveda slab znak. V eseju napisi, kaj ze znas, kaj zelis delati, zakaj hoces ravno na to solo, kako bos lahko tej soli koristil, zakaj sploh zelis imeti Ph.D., kaksni so tvoji nacrti za prihodnost. Potrudi se, da bo tvoj esej drugacen od tisoce drugih.
Nekaj navodil:
Navadno pismo (in tudi vecja kuverta z vsem prijavnim materialom) potuje v ZDA okoli 10 dni (po poizvedbi pri Posti Sloveniji v Novembru 2000). Iz ZDA v Slovenijo potuje posta okoli 14 dni. Cena Slovenija->ZDA za eno vecjo kuverto je okoli 1500 SIT (za navadno pismo okoli 500 SIT).
Poleg tega obstajata se hitri posti DHL (7000 SIT) in EMS (8000 SIT). Obe ceni sta iz decembra 2000. DHL deklarirano potuje iz Slovenije v ZDA 1 dan (ceprav je v mojem primeru rabil 2 dni). EMS deklarirano (in po mojih izkusnjah tudi v praksi) potuje 3 dni. Jaz sem imel z DHL dobre izkusnje (so zelo profesionalni), nek moj kolega pa tudi ni imel problemov z EMS.
V Ljubljani lahko DHL (www.dhl.si) posiljko oddas v njihovem centru v Trzinu (blizu "piramide", pred Trzinom v smeri iz Ljubljane zavijes levo v neke vrste industrijsko cono). Ce se prav spomnim, je mozno tudi, da pride kurir do tebe in ti ni treba v Trzin (a ce se ti mudi, morda za to ni casa...).
EMS (www.posta.si (EMS poisci nekje na tej strani)) je storitev, ki jo ponuja Posta Slovenije. V Ljubljani lahko EMS posiljko oddas v enoti Poste Slovenije, ki je zraven zelezniske postaje. Tista enota je namrec neka posebna enota, kjer so bolj specializirani za mednarodni promet.
DHL ali EMS utegnes potrebovati, ce zaides v casovno stisko z oddajanjem prijav in zelis ujeti rok prijave. Oba (DHL in EMS) omogocata, da preko posebne stevilke (dobis jo ob oddaji posiljke) preko Interneta spremljas, kako tvoja posiljka potuje, oz. kdaj je bila urocena prejemniku v ZDA (tracking of shippments).
V obeh primerih (DHL in EMS) prineses na oddajno mesto naslovljeno kuverto z vso vsebino. Tam izpolnis nek formular, ki ga potem usluzbenec prilepi na kuverto. Na formularju moras navesti naslov prejemnika (P.O.Box za DHL in za EMS NI dober naslov (je dober le za navadno posto)!), tvoj naslov, tvojo telefonsko stevilko in po moznosti tudi telefonsko stevilko prejemnika (torej oddelka oz. sole). Takrat dobis tudi tracking number, s katerim lahko preko Interneta spemljas potovanje posiljke (tracking of shippments).
Ce bos posiljal preko DHL ali EMS, potem moras imeti naslov univerze, ki ne vsebuje oznake P.O. (post office). Naslovi, ki jih univerze objavijo, so ponavadi naslovi s P.O.Box, DHL in EMS pa na take naslove ne moreta dostaviti. Naslov brez P.O.Box-a ponavadi lahko najdes nekje na Internetni strani univerze, je pa res, da ga je vcasih tezko najti (veliko lazje je najti tistega s P.O.Box).
Nekatere sole (so izredno redke, edini primer, ki ga poznam, je Princeton) poleg TOEFL-a in vsega ostalega dodatno zahtevajo se, da ti tvoja srednjesolska uciteljica anglescine (oz. nekdo, ki to lahko dobro oceni) izpolni nek formular o tvojem znanju anglescine.
Nekateri Slovenci pred odhodom v ZDA v Sloveniji opravijo prvi letnik podiplomskega studija. Po mojih izkusnjah je v ZDA tezko doseci, da ti katerega od v Sloveniji slovenskih izpitov priznajo. Problem je, da pogosto enostavno ne poznajo nasih sol, vsebine izpitov, da jih vcasih tudi malce podcenjujejo, ipd. Vseeno se splaca poizkusiti, slisal sem za primere (v Kanadi), kjer so slovenski studenti imeli dobre izkusnje. Na splosno velja, da bolje kot na dolocenem oddelku v Ameriki poznajo tvojo slovensko fakulteto, lazje in z manj dodatnimi zahtevami ti bodo priznali opravljene podiplomske izpite iz Slovenije.
Komisija ponavadi sestoji iz nekaj profesorjev in vcasih tudi nekaj podiplomskih studentov. Komisija delo jemlje resno, saj je od njene dobre izbire odvisna tudi nadaljna usoda sole. V trzni ekonomiji, kot je Amerika, se namrec zelo hitro lahko zgodi, da kaksna sola zatone, dobri studenti in profesorji jo zapustijo, ipd.
Prvo pravilo je seveda, da boljsi kot je oddelek, tezje je biti sprejet.
Kar se tice TOEFL-a je v 99% primerih vazno le, ce si presegel predpisano mejo. Ce je nisi in nisi dalec od nje in ce je tvoja prijava sicer zelo mocna, imas dobre sanse, da te bodo vseeno sprejeli.
GRE General in GRE Subject obicajno funkcionirata le kot filter. Torej, ce je tvoj rezultat nad nekimi dolocenimi vrednostmi, te konsiderirajo naprej, sicer pa te dajo na stran (in pogledajo, ce je morda prijava (razen GRE) posebej dobra in ce ni nic posebnega, si ven iz igre). Torej, ce je tvoj GRE razmeroma visok, ni pa super visok, je zelo zelo verjetno, da se ni nic zamujeno! Seveda pa, ce imas npr. visok GRE, je to nekaj, kar bo komisija opazila in bo povecalo tvoje moznosti.
Tezko je oceniti, ali se bolj uposteva GRE General ali GRE Subject Test. O tem sem slisal ze vse mogoce. V grobem imam obcutek, da GRE ni najpomembnejsi del prijave. Najpomembnejsi del prijave so ocene in priporocilna pisma. Zato, ce imas dobre ocene, se potrudi v prijavo to poudariti.
Pri priporocilnih pismih je poleg vsebine seveda zelo vazno, kdo jih je napisal, oziroma, ali so na konkretni ameriski univerzi ze slisali za oz. poznajo pisca priporocilnega pisma. Mnogi vrhunski ameriski oddelki zelo neradi sprejmejo ljudi iz tujine iz njim manj znanih lokacij (Slovenija na zalost prepogosto sodi v to kategorijo). Razlog za to je, da pac na teh solah ne znajo "skalibrirati" (torej ovrednotiti) priporocilnih pisem iz Slovenije. Ker imajo vrhunski ameriski oddelki na voljo veliko kandidatov, ki prihajajo iz znanih programov, z odlicnimi ocenami in priporocili svetovno znanih profesorjev, se raje odlocijo za njih, kot da tvegajo izbiro nekoga iz neznane lokacije.
Na tvoje moznosti za uspeh vpliva tudi stevilo prijavljenih. V letu 2002 je npr. v ZDA (blaga) gospodarska recesija. Podjetja so znizala place, tezje je najti dobro sluzbo. Zato je zdaj idealna situacija za iti v solo. Stevilo prijav se je zato na nekaterih oddelkih celo potrojilo v primerjavi z lanskim letom.
To je tezko vprasanje, ki sem si ga sam sebi stalno zastavljal. Ne morem dati splosnega odgovora, lahko pa napisem svojo osebno izkusnjo.
Tisti, ki me ne poznajo, naj pri tem upostevajo, da sem bil zelo dober student z visokimi ocenami in tudi precej ambiciozien pri izbiri programov. Nekateri ljudje gredo v Ameriko studirat predvsem zato, da gredo v Ameriko in nimajo visokih ambicij. To, kar spodaj pise, velja bolj za tiste, ki so mi nekako podobni v dojemanju, zakaj sploh gredo v Ameriko in kaj od tega pricakujejo.
Torej, na fakulteti sem imel zelo visoko povprecje (skoraj ze "neclovesko"), imam se za delovnega, vem, da sem sposoben, ipd. Vedel sem, da sem dobil zelo dobra, odlicna priporocilna pisma, da so se profesorji potrudili, ko so jih pisali. Ampak, se vedno nisem vedel, ali bo vse to dovolj. Prijavni postopek je bil izredno dolg, naporen, stresen. Na koncu, v decembru, sem kljub vsem dolgim pripravam zasel v casovno stisko. V decembru sem prakticno ves cas samo pisal prijave. Zadnji teden dve noci sploh nisem sel spat, ampak sem samo pilil in pilil prijave (obracal okrog statement of interest, ipd.). Kdor tega ne da skozi, to tezko razume. Prijave sem na koncu poslal tik pred zdajci, po DHL-u (ki sem ga v Trzinu ujel zadnjih 5 minut na zadnji delavnik pred novim letom). Takrat mi je bilo ze cisto vseeno, koliko me bo vse skupaj stalo. Pripravljen sem bil placati karkoli, samo, da bi prijave prispele v roku. Podobne zgodbe sem kasneje slisal tudi od mojih sedanjih sosolcev.
Spraseval sem se, ali je sploh prav, da grem v Ameriko. Pogosto sem dvomil, ce bom sploh kam sprejet. Spraseval sem se, ali ne bodo vse skupaj v Ameriki klasificirali kot neko kvazi Slovakio, vzhodno od vsega civiliziranega, zabrisali direktno v shredder machine in ne bo iz vsega nic. Bal sem se, da se bom osmesil pred kolegi in pred profesorji v Sloveniji, ces, glej ga, kaj se je sel, zdaj pa so ga Amerikanci postavili na trdna tla. Zelo enostavno bi si kdo lahko mislil (npr. profesorji, ki so mi pisali priporocilna pisma), da se napihujem, ko se prijavljam na najboljse ameriske sole. Seveda ne vem, ce so si dejansko res kaj takega mislili. Danes bi z gotovostjo rekel, da ne. A takrat, ko sem bil obkrozen z vsemi tistimi .edu websiti, CV-ji in podobnim, takrat nisem vedel, kaj naj si mislim. Zaradi tega je bilo se veliko tezje prijaviti se na najboljse sole, ker sem se s tem izpostavil posmehu ob morebitnem neuspehu. Moj GRE General je bil sibek, kar me je se dodatno skrbelo. Ampak, vedel sem, da ce ne bom sel do konca, se bom vedno spraseval, kaj bi bilo, ce...? Kdor misli, da so vse to samo neki cudni strahovi, ne pozna dobro, kaj se dogaja v glavi nekoga, ki je ravnokar diplomiral.
Ce si bil v Sloveniji odlicen student (ampak res odlicen, ne zgolj 'nadpovprecen') in hoces v Ameriko, imej dovolj poguma in se prijavi na najboljse ameriske sole! Ce imas denar in cas, se prijavi na vseh pet najboljsih sol in se na pet drugih, kjer je tveganje manjse. Zavedaj se, da je za sprejem na najboljse sole treba tudi nekaj srece. Ne imej previsokih pricakovanj (ce nimas res izredno dobrega spricevala, je skoraj nemogoce biti sprejet na najboljse sole), bodi pripravljen tudi na neuspeh, a igraj to igro!
Nima smisla iti v Ameriko, ce ne gres na dobro solo oz. k dobremu mentorju. V Ameriki je sicer kar nekaj dobrih sol, precej pa je tudi bistveno slabsih od nasih! Iti v ZDA je velik korak in na boljso solo kot gres, lazje ga bos upravicil (do sebe). Moja splosna izkusnja je, da boljsi kot je oddelek, boljse so razmere za delo, bolj je vse urejeno, manj imas problemov z denarjem in podobnih sekirancij.
S tem bos tudi veliko bolj lahko pomagal Sloveniji. Slovenija rabi vrhunsko izsolane strokovnjake in dobre zveze na vrhunskih univerzah po svetu.
Pri sprejemu na najboljse sole lahko zelo pomagajo zveze slovenskih profesorjev. Jaz sem na CMU tako zvezo imel in mi je precej pomagala. Veliko lazje je biti sprejet na neko solo, kjer obstaja neka povezava oz. sodelovanje med to solo in slovenskimi profesorji. Razlog za to je, da najboljse ameriske sole nocejo 'kupovati macka v zaklju'. Dobro priporocilno pismo od nekoga, ki ga poznajo, je precej dobro zagotovilo, da je kandidat resnicno dober. Ce takih zvez za doloceno amerisko solo nimas, to se ne pomeni, da ti ne bo uspelo, zavedaj pa se, da bo sprejem tezji. Ravno zato je se toliko bolj pomembno, da Slovenija ima ljudi, ki imajo stike z vrhunskimi oddelki v tujini. Na ta nacin se lahko sposobni Slovenci prebijejo na vrhunske podiplomske programe v tujini in se razvijejo v vrhunske strokovnjake v svetovnem merilu. Ce potem slovenska drzava omogoci razmere, da taki ljudje lahko kasneje v zivljenju uspejo tudi v Sloveniji, je to lahko neprecenljive vrednosti za Slovenijo. Tudi ce ostanejo v tujini, so se vedno lahko zelo koristni za Slovenijo.
Sole sprejmejo odlocitev nekje zelo kmalu na zacetku februarja. Vecina sol kandidate rangira v tri skupine: sprejeti, cakalna lista, zavrnjeni. Nekatere sole ne poznajo skupine cakalna lista.
Ce si sprejet, te bodo zelo kmalu kontaktirali preko e-maila ali telefona. Taki klici zacnejo prihajati nekje v sredini februarja in lahko pridejo tudi se tja do sredine marca. Pri nekaterih solah te bo dodatno kontaktiral se profesor (iz Amerike) ali kaksen trenutni student.
V vsakem primeru te bodo o odlocitvi obvestili tudi pisno, po navadni posti, v redkih primeri pa kar preko FedEx-a (hitra posta, ki v Evropo iz ZDA pride v treh dneh).
V splosnem, prej, kot prejmes obvestilo, bolj lahko sklepas na uspesnost prijave. Nekje po 20. marcu je najbrz brezupno. Naceloma velja, da pozitivni odgovori pridejo prej kot negativni, ker sole nocejo kandidatom poslati negativnega odgovora, dokler vsaj priblizno ne vedo, koliko tistih, ki so jih ze sprejele, bo dejansko tudi prislo k njim.
Ni nujno res, da majhne kuverte vsebujejo negativen odgovor (to je malce smesno, a ne?), ceprav nekako velja taksno prepricanje. Nekatere sole najprej posljejo pozitiven odgovor v majhni kuverti (kaksen smisel za humor!!), sele potem pa ti posljejo se sprejemni paket z vsemi dodatnimi informacijami o soli, o morebitni financni pomoci, informacijami o vizumu, skratka ponavadi z veliko reklame, da bi se odlocil za njih. Sole namrec ne vedo, ce si bil sprejet tudi kam drugam. Za tiste, ki jih sprejmejo, se bodo trudile, da tudi dejansko pridejo k njim (ker bodo sicer morali vzeti nekaj ljudi s cakalne liste, ki niso (po njihovi oceni) tako kvalitetni kot kandidati, ki so sprejeti v prvem hipu).
Ce si na cakalni listi, to zelo verjetno pomeni isto, kot da si zavrnjen. Sprejet bos le, ce bo dovolj ljudi s prvega plana odpovedalo. V vsakem primeru bos o tem obvescen zelo pozno (aprila ali celo po 15. aprilu), do takrat pa se bos najbrz odlocil ze za nekaj drugega. Ce si na cakalni listi, vecina sol ne bo uporabila izraza "waiting list", ampak bos dobil pismo, da "si se prebil v drugi krog izbire in da se vedno konsiderirajo tvojo prijavo", ipd., kar okrog ovinka pomeni cakalna lista. Ce te bodo sprejele, bo namrec direktno pisalo, da si sprejet, skupaj s cestitkami in podobnim.
Prakticno vse vrhunske (top 10) sole ponavadi (vsaj pri racunalnistvu je tako) ponudijo ameriskim studentom, da jim pokrijejo vse potne stroske, ce jih pridejo obiskat in si ogledat solo preden sprejmejo odlocitev. Temu se rece "Open House" in ponavadi poteka nekje v drugi polovici marca. Za sprejete studente izven Amerike to pocnejo bolj poredko, ker so stroski letalske karte visji (npr. iz Indije je povratna vozovnica do ZDA $1200).
Ce ti sola ponudi kaj takega (seveda le, ce je res zate zastonj in te k nicemer ne obvezuje), je to vsekakor dober znak. V vsakem primeru se v tem primeru Open House-a udelezi, ker bos se pred odlocitvijo (ne pa sele, ko je v bistvu ze prepozno) imel priliko videti solo, profesorje in mesto, kjer je sola.
Po drugi strani pa je res, da, ce neko solo obisces, bos bolj nagnjen k temu, da se zanjo odlocis. To pa zato, ker te bodo med obiskom na vse pretege prepricevali, da se odlocis za njih. Poleg tega bos srecal vsaj nekaj trenutnih studentov in profesorjev. Vse to gotovo pusti nek psiholoski efekt in sole se tega zelo dobro zavedajo. To je podobno kot preizkusna voznja avtomobila - po njej je tezko reci ne.
Ce si sprejet na vec sol, se po prejemu pozitivnih odgovorov lahko odlocis, na katero bos sel. Odlocitev moras sporociti do 15. aprila (ponavadi lahko preko e-maila, samo moras naknadno odlocitev poslati se pisno; to je dobro prej preveriti).
Splosno znano je, da je odlocitev, katero solo izbrati, za precej ljudi zelo tezka in stresna. In se toliko bolj, ce jo sprejemas z druge celine!
V vsakem primeru se se vedno lahko odlocis, da sploh ne gres nikamor (ce npr. nisi zadovoljen s solami, ki so te sprejele, ce si dobil dodatne informacije, ipd.). Pri tem ti ni treba nic nikomur razlagati, enostavno obvestis vse sole, da se nisi odlocil za njih. Dejstvo, da si se prijavil, te nic ne veze, saj zato pa si placal prijavnino!
Torej: za vsako solo, ki te sprejme, se lahko odlocas popolnoma neodvisno od ostalih sol, seveda pa se lahko v koncni fazi (tik pred 15. aprilom) odlocis le za eno od njih.
Tudi ko se dokocno odlocis za eno solo, se lahko kasneje se vedno premislis in enostavno ne gres v Ameriko. To najbrz ni povsem fer do doticne sole, a hujse skode ne bodo imeli, saj se take stvari itak kar naprej dogajajo in so na to pripravljeni. To seveda ne velja, ce nisi eksplicitno podpisal kaksne pogodbe o financiranju, ki te veze, ampak ponavadi to (ce sploh) podpises sele, ko dejansko prides v ZDA. Tudi po 15. aprilu (torej potem, ko se je kandidat ze odlocil in doloceno solo obvestil, da prihaja), ni tako nepogosto, da se kandidat premisli in gre drugam (npr., ce so ga 20. aprila obvestili, da je sprejet na Harvard, prej pa je bil v cakalnici). To je spet seveda nekoliko nefer do tiste sole (hujse skode pa zagotovo ne bodo imeli), a clovek mora pac misliti tudi na svojo kariero.
Vzemi si veliko casa za to pomembno odlocitev. Opozarjam, da je zelo enostavno sprejeti napacno odlocitev! Pretehtaj prednosti posameznih sol, preveri program, ki ga ponujajo, profesorje, cimbolj se pozanimaj. Posebej, ce gres v Ph.D. program, upostevaj, da bos na tisti sol prebil kar nekaj let, kar ni tako nepomemben del tvojega zivljenja. Zelo pomembno je tudi, kaksno bo tvoje financno stanje kot student. Obstajajo programi, ki izgledajo precej mamljivi, ko pa enkrat dejansko prides tja, ugotovis, da je vse drugace, kot ti je bilo predstavljeno. Ce gres na znano univerzo, je to sicer zelo malo verjetno, ampak vseeno preveri in se enkrat preveri. Ce zacutis, da je sola nekooperativna, ali da ne odgovorijo na tvoja vprasanja, je to slab znak. Naj ti ne bo nerodno poslati e-mail ali poklicati na solo (zdaj je telefoniranje iz Slovenijo v ZDA zelo poceni), ce zelis kaj razjasniti.
Se enkrat, imeti malo denarja v ZDA je VELIK problem, veliko vecji kot v Sloveniji. Enostavno je koncati v programu, ki ga noces in povrhu se z mizerno financno pomocjo. Glej, da se tebi to ne bo zgodilo!
Upostevaj, da so prakticne vse informacije, ki jih dobis s sol, ki so te sprejele, pristranske. Sole si namrec prizadevajo, da bi se cimvec studentov odlocilo za njih, ker imajo od tega ekonomsko korist (da, spet smo pri $$$). Zato bo vsaka sola navijala zase, kolikor le more. V Ameriki je ze itak splosna kultura taka, da vsi prodajalci pretiravajo v kvaliteti svojih izdelkov in ko sole novacijo nove studente, ni nic drugace. Zato poskusaj iz tistega, kar ti sole govorijo, izlusciti tisto, kar je trdno res in odstrani tisto, kar so zgolj neke domneve in nekaksne kvazi-trditve.
Npr. velika razlika je med trditvama:
Na prvi pogled pa se obe trditvi slisita imenitno. But, guess which one is a stronger statement! (seveda druga trditev)
Zavedaj se, da te nobena sola ne bo opozorila na njene slabosti, ker se to pac ne dela.
Pomeni, da se kandidat, ki je bil sprejet, odloci, da s studijem ne bo zacel v septembru istega leta ampak kasneje, a praviloma ne vec kot eno leto kasneje. Tako je mozno npr. zacetek studija zamrzniti za 6 mesecev ali za 1 leto, redkeje tudi za vec casa. Razlogi za to so razlicni, npr. druzinski, povezani z delom, sluzenjem vojaskega roka, ipd. Po preteku obdobja zamrznitve se kandidat lahko prosto odloci, ali bo tedaj dejansko zacel s studijem ali ne. Seveda je zamrznitev mozna le, ce si na solo bil sprejet in ce se sola z zamrznitvijo strinja. Zamrznitev ni a priori pravica kandidata. Sprejeti kandidat mora ponavadi izpolniti nek formular, s katerim vlozi prosnjo za zamrznitev zacetka studija. To mora seveda storiti do 15. aprila. Nekatere sole zamrznitve sploh ne omogocajo, vecina sol pa jo. Nekatere sole javno ne opozarjajo, da jo omogocajo, se je pa vseeno mozno z njimi dogovoriti (tako je npr. na mojem oddelku).
Sprememba: Zarad teroristicnih napadov po 9/11 so ZDA zaostrile pogoje za izdajo vizuma. To velja tudi za amerisko veleposlanistvo v Ljubljani. Po novem stane vizum $100, izpolniti pa moras tri dolge formularje (za vsakega je ocenjeni (s strani ambasade) cas izpolnjevanja 1 ura). Na teh formularjih te precej detaljno izprasajo o stvareh, za katere menijo, da bi utegnile indicirati, da imas v ZDA slabe namene. Vse to je bistveno strozje kot pred dvema letoma (leta 2001, pred napadi), ko sem jaz prvic zaprosil za vizum. Namen vsega tega je seveda obramba Amerike pred terorizmom.
Za studij v ZDA potrebujes vizum. To velja ne glede na to, iz katere drzave si (razen seveda, ce si ameriski drzavljan).
Obstajata dva tipa vizuma za studij: F-1 in J-1. Imeti enega od teh dveh vizumov je pogoj, da sploh lahko v Ameriki studiras (ni pa garancija). Krsitve v zvezi z vizumi so v ZDA precej strogo sankcionirane (npr. deportacija), posebej od 11. septembra dalje (precej ugrabiteljev letal je imelo F-1 vizume, ceprav sploh niso hodili v solo - luknja v sistemu!). Na to, katerega (F-1 ali J-1) bos dobil, ne mores vplivati, ampak je odvisno od studijskega programa v katerega si bil sprejet na posamezni univerzi. F-1 vizum ima vecina studentov, tako dodiplomskih kot podiplomskih (jaz imam F-1). J-1 je exchange student visa in je namenjena predvsem studentom, ki v ZDA pridejo na podlagi studijskih izmenjav med ZDA in doloceno drzavo. J-1 vizum imajo naprimer studenti, ki pridejo v ZDA za krajsi cas, recimo za nekaj mesecev ali eno leto, ce gre za studentsko izmenjavo. J-1 vizum imajo vcasih ljudje na post-doktorskem studiju (post-doc).
Sola, za katero si se odlocil, ti bo po 15. aprilu poslala vse potrebne papirje, s katerimi gres na amerisko ambasado v Ljubljani, kjer ti izdajo vizum. Sola ti ne bo poslala papirjev, ce ne mores dokazati, da imas dovolj denarja za studij, oz. ce nisi dobil dovolj visoke stipendije. Glavni dokument, ki ti ga bodo poslali, je I-20 (za F-1) oz. IAP-66 (za J-1) - na ta nacin lahko tudi vidis, kateri vizum bos dobil. Pri zaprositvi za vizum je dobro, ce na ambasadi prilozis se sprejemno pismo, v katerem te je sola obvestila, da si sprejet. V vsakem primeru moras imeti novejso verzijo slovenskega potnega lista (rdece barve, starim modrim potece veljavnost avgusta 2002). Dobro je tudi, ce je potni list veljaven se dolgo v prihodnost, najmanj pa 6 mesecev.
Bottom line izdajanja vizuma je, da ce te neka ameriska sola hoce in ce imas dovolj denarja oz. stipendijo, ti bo vizum izdan in bos lahko sel v ZDA. Ce pa teh pogojev ne izpolnjujes, ti vizuma ne bodo izdali. Torej: edina pot za pridobitev vizuma je, da najprej uredis, da te neka ameriska sola sprejme in poskrbis za financno podporo, in sele nato zaprosis za vizum (in v tem primeru ga bos skoraj gotovo dobil). Raznorazne obratne variante (v stilu "dajte mi vizum, da bom s tem preprical amerisko solo, da mi da stipendijo") so popolnoma brezupne.
Ambasada v Ljubljani je na Presernovi cesti v centru mesta. Vizum F-1 stane $45 (opomba: to je stara informacija iz leta 2001; cene so danes (2007) visje). Jaz sem placal v ameriskih dolarjih v gotovini direktno na ambasadi, mislim pa, da je mozno placati tudi v tolarski protivrednosti. V letu 2001 je ambasada bila odprta ob ponedeljkih, sredah in petkih dopoldne do 12h. V tem casu jim moras prinesti vse potrebne dokumente (med drugim tudi tvojo fotografijo, in sicer tako kot za v potni list - ampak pozor, ni vsaka fotografija dobra - meni se je zgodilo, da sem prinesel cisto novo fotografijo, ki bi bila ustrezna za slovenski potni list, vendar na zalost ni ustrezala ameriskim pravilom in sem se moral iti slikat se enkrat v drug foto studio; preden se gres slikat, se pozanimaj na ambasadi, kaksne fotografije so sprejemljive). Vizum ti izdajo se isti dan, dvignes ga popoldne (in ima obliko posebne strani v tvojem potnem listu). Vse to seveda velja le, ce ni prevelikega navala na vizume, zato je dobro to v naprej preveriti. Poleti se lahko cakalna doba poveca, ker je to cas pred zacetkom studijskega leta. Veljavnost vizuma je 2 leti (podatek iz leta 2001; danes mislim, da F-1 vizumi trajajo 5 let) in velja za poljubno stevilo vstopov v ZDA (kar je izredno dobro; se zdalec nimajo vse drzave takega vizumskega rezima kot velja za slovenske drzavljane). Vizum lahko podaljsas na katerikoli ameriski ambasadi. Ne mores ga podaljsati nikjer znotraj ZDA. Podaljsas ga lahko, ko prides domov na pocitnice ali pa tako, da gres npr. na neko amerisko ambasado v Kanado (npr. Toronto). Vizum je le dovoljenje za vstop v ZDA, zato ni popolnoma nic narobe, ce ti vizum potece, se ko si v ZDA. Pod predpostavko seveda, da imas vse druge imigracijske papirje urejene in da tvoj studij se vedno poteka, da si se vedno polno vpisani student in da tvoj I-20 oziroma IAP-66 se ni potekel. Ce zapustis ZDA, se seveda ne mores vrniti brez novega vizuma.
Naj opozorim, da je vizni rezim, ki velja za drzavljane Slovenije, izredno DOBER! Viza je razmeroma poceni, velja dolgo casa, velja za vec vstopov. Za veliko drzav iz Azije je ze pred 11. septembrom veljal veliko strozji rezim (primer: Armenija, cena ameriske vize: $300, veljavnost: 6 mesecev, ipd.).
Ob vstopu na embasado bodi pripravljen na poostrene varnostne ukrepe.
Za turisticna potovanja v ZDA drzavljani Slovenije ne potrebujemo vizuma (do 90 dni, potni list mora biti veljaven vsaj 6 mesecev). Na letalu oz. na ameriskem letaliscu, kjer pristanes (ob PRVEM stiku z amerisko celino; tudi ce potujes naprej znotraj Amerike), moras izpolniti zeleni formular, t.i. wisa-waiver form. Ta formular (vsebuje preproste osnovne podatke kot so ime, priimek,ipd.) das imigracijskemu uradniku (v Ameriki sta preverjanje potnega lista in carina fizicno locena postopka) na letaliscu. Obicajno te bo ta vprasal, kam gres in zakaj. Vse to velja seveda bolj za tvoje starse, ko te bodo prisli obiskat, saj bos ti imel F-1 oz. J-1 vizum.
Poleg tega slovenski drzavljani tudi ne potrebujemo vizuma za turisticno potovanje v Kanado. To je lepa ugodnost, ki ti utegne marsikdaj priti prav. Veliko tujih studentov (recimo iz azijskih drzav) namrec potrebuje vizum za Kanado, pa cetudi gredo le za nekaj dni na kaksno znanstveno konferenco v Kanado. V praksi to pomeni, da si morajo pred potovanjem urediti vizo, kar vzame cas in denar. Meni se v praksi vcasih zgodi, da me kdo "opozori", da potrebujem vizum za Kanado, ker, glede na to da me nekako uvrscajo v vzhodno Evropo, mislijo, da ta vizum potrebujem. Ampak seveda kanadski imigracijski uradniki dobro poznajo svoj posel in pri vstopu v Kanado nikdar nisem imel tezav.
Opozorilo 1: Ce gres v ZDA na studij (bodisi dodiplomski bodisi podiplomski) v ZDA ne smes vstopiti po ravnokar opisani metodi. To bi bilo sicer morda fizicno izvedljivo, ker je mozno, da bi te imigracijski uradnik spustil v ZDA, mislec, da si turist, posebej ce bi ti zamolcal dejstvo, da nameravas v ZDA studirati. Je pa to popolnoma nelegalno, tega za nazaj ne bos mogel popraviti in bos imel tezave. Pravilna legalna pot je, da pred odhodom v ZDA pridobis vizum F-1 oz. J-1 in vstopis v ZDA z njim.
Ce si drzavljan drzave, za katero ZDA zahtevajo turisticni vizum (Slovenija ni tak primer), se ta vizum imenuje B-1, dobis ga pa na ameriskem veleposlanistvu, ravno tako kot F-1 ali J-1.
Opozorilo 2: To opozorilo velja le za J-1 vizum (exchange student visa). ZDA imajo z mnogimi drzavami po vsem svetu (vkljucno s Slovenijo) sklenjen sporazum, po katerem se morajo studenti, ki so v svoji karieri kadarkoli imeli J-1 vizum, po koncanem studiju v ZDA za vsaj 2 leti zaposliti v maticni drzavi. Namen tega je spodbujanje dobrih kadrov, da se vrnejo v maticno drzavo in tam prispevajo k razvoju druzbe in gospodarstva; v nekem smislu je to prijateljska gesta ZDA drugim drzavam, neke vrste reverse brain drain (ampak stevilcno se ne more primerjati s prihodom tujih kadrov v ZDA; je pa lepo, da taka namera ameriske vlade sploh obstaja). To pomeni, da ce imas v kateremkoli obdobju studija v ZDA J-1 vizum (tudi ce si ga imel npr. samo eno leto, preostanek casa pa npr. F-1), se bos moral po koncanem studiju za vsaj 2 leti vrniti v Slovenijo. To od tebe ne bo zahtevala Slovenija, ampak ZDA. Po koncanem studiju ti ZDA ne bodo hotele izdati delovnega vizuma (H-1B), ce ne bos mogel dokazati, da si po koncanem studiju 2 leti bil zaposlen v Sloveniji. Brez ameriskega delovnega vizuma seveda v ZDA kot tujec ne mores biti zaposlen, tako da se bos prisiljen za 2 leti vrniti domov v Slovenijo. To za nekatere ljudi sicer ni problem, mnogim pa lahko prekriza nacrte, saj marsikdo po studiju hoce vsaj nekaj casa se ostati v ZDA in si nabrati nekaj delovnih izkusenj v tujini. Obstajajo sicer nacini, da se tej dveletni obveznosti nekako (seveda legalno, vsakrsne nelegalne variante zelo zelo odsvetujem) izognes, samo so izredno komplicirani, stresni in tvegani, oziroma moras biti izredno sposoben oz. imeti izredno dobre rezultate na svojem podrocju dela (samo to, da si opravil Ph.D., se zdalec ni dovolj). Torej: preden se spustis v J-1 situacijo, se zavedaj te 2-letne omejitve. Poznam od blizu en primer, kjer je neka izredno sposobna doktorska studentka z moje univerze (bodoci vrhunski strokovnjak za racunalnistvo) morala iti nazaj v Bukaresto (Romunija). Zahtevan cas je bil 2 leti. Razlog je bil, da je pred 11 leti, se v srednji soli, v ZDA prisla iz Romunije preko 6-mesecne dijaske izmenjave in je med to izmenjavo imela J-1 vizum. Kasneje se je v ZDA vpisala na dodiplomski student (imela je F-1 vizum) in se kasneje na podiplomski studij na moji univerzi (spet preko F-1 vizuma). Pred 2 leti se je porocila z ameriskim drzavljanom, kar bi obicajno sicer pomenilo, da bi dobila green card, se pravi trajno dovoljenje za stalno prebivanje v ZDA. Vendar, ker je imela pred 11 leti J-1 vizum, je morala najprej iti nazaj v Romunijo (zahtevana doba s strani ameriske vlade je bila 2 leti), sele nato se je lahko vrnila v ZDA k svojemu mozu in dokoncala doktorat. Seveda sta tako ona kot njen moz naredila vse, kar se je legalno dalo, da bi se temu izognila: najela sta drage odvetnike, detaljno prebrala vso relevantno imigracijsko zakonodajo, pisala svojemu poslancu v ameriskem kongresu, prosila romunsko zunanje ministrstvo za pisno izjavo, da Republika Romunija ne nasprotuje, ce se ona vrne v ZDA pred iztekom tega 2-letnega obdobja. Ko je punca ze odsla nazaj v Romunijo, sta z bojem nadaljevala in na koncu, po prestanih 9 mesecih v Romuniji (in se pravi zakonu razpetem cez ocean) in veliko stresa, dosegla, da jo je ameriska vlada oprostila te 2-letne zahteve. Ona se je potem seveda takoj vrnila v ZDA in zdaj ravno koncuje svoj doktorat. Torej, Americani se strogo drzijo svojih pravil, res pa je, da znajo tudi pogledati individualno situacijo in biti cloveski (kot dokazuje ta primer), vendar le, ce za to obstajajo trdni utemeljeni razlogi. Moj nasvet je, da ce imas vsaj malo v mislih, da bi hotel v ZDA tudi delati in ne samo studirati, se izogni J-1 situaciji, oziroma se prej zelo natancno pozanimaj, ce ta zahteva po 2-letnem povratku domov velja tudi v tvojem primeru (kot vem, ne velja cisto v vseh primerih). Na zalost na tip vizuma, ki ti bo izdan, ponavadi sicer ne mores vplivati, ker je odvisno od sole, od tega kdo bo placal za tvoj studij in od tega, kaksno vlogo bos imel na soli. Ponavadi imajo sicer dodiplomski in podiplomski studenti vizum F-1, ki te 2-letne omejitve nima.
Ne odlasaj - en mesec pred vzletom letala je SKRAJNI rok!! Priporocam nakup 2 meseca prej. V splosnem velja, da prej kot kupis karto, cenejsa je. Poleg tega so leti iz Evrope v Ameriko v avgustu kronicno zasedeni (visoka sezona), zato se mesta na avionih zapolnijo hitro.
Opozorilo: vecina agencij v Sloveniji objavlja cene letalskih vozovnic BREZ letaliske pristojbine. Letaliska pristojbina je obvezna in je v letu 2001 znasala pri povratni vozovnici skupno nekje med 10.000 in 15.000 SIT (odvisno od stevila letov). To ceno moras torej pristeti ceni, ki jo vidis napisano npr. v izlozbah. Pristojbino placas skupaj s preostankom cene (placas enotno skupno ceno), ko prevzames vozovnico.
Ce si mlajsi od 25 let (ob nakupu karte, datumi poleti so lahko tudi, ko si ze starejsi), ti bo vecina slovenskih agencij dala okrog 10% popusta na ceno vozovnice. Pri tem ni potrebno, da imas status studenta, ne rabis nobene studentske izkaznice, pokazati moras le potni list.
Povprecna cena povratne letalske karte Slovenija-ZDA-Slovenija je okoli $450 (poceni) do $600 (to so cene iz leta 2001, v letu 2007 so cene zaradi visje cene nafte in drugih dejavnikov visje). V praksi je tezko kupiti enosmerno vozovnico, oz. je vcasih celo drazja od povratne na isti relaciji. Enosmerne vozovnice po zelo ugodni ceni (le malo visji od polovicne cene povratne vozovnice) v Ljubljani prodaja STA (Student Travel Association, prodajno mesto imajo v kompleksu nad "Malo teraso", pred Metalko). Biti pa moras student oz. nekako dokazati nek studentski status (ne vem cisto podrobno).
V Ljubljani za povratne vozovnice priporocam agencijo Kompas Air Tours (na Prazakovi ulici, to ni isto kot Kompas zraven hotela Slon), ki se je izkazala za zanesljivo.
Postopek za nakup karte ja taksen: najprej gres v agencijo, poves, kam bi rad sel, nakar ti oni (takoj) preko racunalnika preverijo, ce je na voljo sedez, koliko stane, kaksne so razlicne variante in podobno. Ce si zadovoljen z doloceno varianto, jo moras rezervirati (najbolje takoj, posebej, ce se mudi, NE CAKAJ). Rezervacija je pri nekaterih agencijah neobvezujoca v smislu, da jo lahko kasneje preklices brez stroskov oz. kazni. Pri drugih agencijah pa moras ob rezervaciji poloziti doloceno kavcijo (okoli 5000 SIT) za "resnost". Ce preklices rezervacijo, kavcije ne dobis nazaj (sicer pa jo, oziroma se vsteje v znesek karte). Rezervacijo moras pretvoriti v karto najkasneje 14 dni pred odhodom (torej moras takrat se enkrat v agencijo oz. jih poklices po telefonu). (Mislim, da je ta rok 14 dni, lahko je tudi nekoliko vec.) Ce rezervacije ne potrdis, se steje, da si jo preklical. Ob potrditvi rezervacije karto tudi placas, ponavadi kar v gotovini. Takrat tudi fizicno dobis karto.
Povratne karte imajo skrajni rok vrnitve od enega meseca pa tja do 6 mesecev, nekatere tudi do 1 leta (drazje). Ce bos v ZDA ostal dlje casa, se ti bo zgodilo, da ti bo povratna polovica karte "propadla". Jaz sem zato za prvi let iz Slovenije v ZDA kupil enosmerno vozovnico (upam, da to ni kaksna prispodoba!). Kadar grem domov, v ZDA kupim povratno povoznico za Slovenijo (za okoli $550).
Moja prijateljica v Ljubljani se je sprasevala, kako sploh lahko spakiras za nekaj let bivanja v Ameriki. Pri tem je imela prav, saj ze zdalec s sabo nisem mogel nesti vsega, kar bi hotel. Vseeno pa sem lahko nesel najnujnejse in si potem (pocasi) v Ameriki nakupoval stvari.
Omejitve so razlicne za cezoceanske lete in za lete znotraj iste celine. V primeru, da do Amerike potujes v vec letih (npr. v treh, kjer je prvi postanek v Evropi, drugi pa v Ameriki (tretja pa je tvoja ciljna destinacija)), se vsi trije leti glede prtljage stejejo kot cezoceanski. To velja seveda le, ce si za celotno potovanje kupil enotno karto (tudi ce potujes z razlicnimi letalskimi prevozniki, vazno je, ali gre za enotno vozovnico). Ce pa npr. kupis POSEBEJ karto Adrie Airways do npr. Frankfurta in (v popolnoma neodvisnem postopku) se karto od tam naprej, se v naprej pozanimaj, kaksne omejitve ima Adria Airways za lete znotraj iste celine. Skoraj vse letalske druzbe (zagotovo vse vecje) so v letu 2001 imele naslednje omejitve glede prtljage na cezoceanskih letih (zadostiti moras vsem):
Omejitve o maksimalnem stevilu kosov ti ne bodo dovolili preseci, posebej v razmerah po 11. septembru. Omejitve o maksimalni tezi ti bo morda uspelo preseci ob dolocenem placilu na letaliscu. Jaz se na to ne bi zanasal in bi se v naprej pozanimal (poklici na letalisce, npr. na Brnik ali pa vprasaj v agenciji, kjer kupis karto) in bi se izognil scenam na Brniku, ko moras iz kovckov odstraniti dolocen del prtljage (ko sem bil na Brniku, sem videl tudi take potnike (sli so nekam v Juzno Ameriko)).
Se nekaj o kovckih: kupi si soliden "avionski" kovcek (enega oz. dva) s cimvecjo prostornino. V letalskem prometu namrec ne ravnajo posebej nezno s kovcki. Jaz sem kupil (v Maximarketu v Ljubljani) velik Samsonite-ov kovcek za priblizno 35.000 SIT, ki se je dosedaj odlicno obnesel.Ta odstavek sem se odlocil napisati, ker se je prvic meni vse to zdelo precej konfuzno in mi je povzrocilo nekaj nervoze (ceprav se je vse dobro izteklo). Pred pristankom bodo stevardese na letalu razdelile obrazce za imigracijo in carino. Ce bos v ZDA vstopil s studentsko vizo, vzames white form. Ce bos vstopil samo z veljavnim potnim listom (t.i. v okviru programa "visa waiver", v katerem je tudi Slovenija), vzames green form (ce gres studirat in imas F-1 ali J-1, ne smes vzeti green form, ampak moras vzeti white form, tudi ce zadostujes pogojem za wisa waiver). Formularje izpolnis med letom. Ob prvem pristanku v ZDA (tudi ce potujes naprej), se bo zgodilo naslednje: najprej bos sel skozi amerisko imigracijo, kjer bos moral pokazati potni list, vizum in cimvec dokumentov, ki dokazujejo, kam gres in zakaj tja gres (npr. sprejemno pismo iz univerze je zelo koristno, v bistvu nujno). Med tem postopkom te bodo slikali in vzeli tvoj prstni odtis. Jaz sem dosedaj ta postopek ponovil ze okoli 10x in v veliki vecini primerov je bil gladek. Ameriski imigracijski uradniki so vljudni in prjazni, vcasih tudi malce saljivi. Le enkrat sem naletel na nekoga, ki je izgleda imel slab dan - in mi je, ko sem nemocen stal pred njim in ko je videl kaj in kje studiram, rekel, "man, you are brain drain" (ampak, kot sem napisal, to je bil izoliran primer). Ko opravis z imigracijo, dvignes svoje kovcke (checked luggage; iz tekocega traku) in gres z njimi skozi amerisko carino. Ce je to tvoja koncna destinacija, cestitam in Welcome to the United States of America! Ce pa nadaljujes z notranjim letom v ZDA, kovcke odlozis na nek poseben tekoci trak (baggage re-check) (na kovckih je oznaceno, kam gres ze vse od zacetka potovanja; ce ni, seveda vprasaj, kaj se dogaja) in zatem poisces gate (vrata), kjer se bos vkrcal na naslednji polet. Na koncnem cilju potem samo dvignes kovcke (brez kakrsnih koli formalnosti) in spet Welcome to the United States of America!
Se to: ce vstopas v ZDA preko Kanade (recimo ce letis preko Toronta), potem amerisko imigracijo in carino opravis v Kanadi, pred poletom in ne ob pristanku v ZDA. Letalisce v Torontu ima nekako cudno urejen terminal za potovanje v ZDA - gres skozi vec hal in na koncu te se z busom peljejo nekam dalec cez letalisce... jaz sem se ob prvem potovanju skoraj izgubil.
Tukaj naveden nekaj "bizarnih" napacnih predstav o studiju v Ameriki.
Ne, vsaka sola je svet zase in sprejem na vsako solo je popolnoma neodvisen od sprejema na ostale sole. Isto velja za financno pomoc. Sprejemne komisije razlicnih sol med sabo NE komunicirajo. Ne obstaja nobena centralna agencija, ki bi zbirala informacije o vseh prijavljenih na vse mozne programe.
Ne, takih stipendij za tuje studente ni. Ameriska vlada financira samo ameriske drzavljane. Morebitno financno pomoc bos dobil izkljucno od univerze, na katero bos sprejet oz. od oddelka na tej univerzi.
Ne, v ZDA ne poznajo fakultet. So samo univerze in oddelki znotraj njih. Primer: Princeton University, Department of Computer Science. Fakultete (v pomenu kot v Sloveniji) pa poznajo na dolocenih univerzah v Kanadi.
Opozorilo: beseda "faculty" ima v anglescini (ponavadi) pomen "profesorski zbor".
Washington D.C. == DC
Washington State == WA
Druge kratice:
LA == Los Angeles
SF == San Francisco
NY == New York
ASAP == as soon as possible (in other words: now)
BYOB == bring your own beverage
Ne, veljavna visa je le dovoljenje za vstop v ZDA. Ko si v ZDA, moras na vsake 6 mesecev potrjevati svoj status (to je enostavno, ce tvoj studij normalno poteka). Pri tem ti veljavna viza ne bo nic pomagala.
Znotraj ZDA so med solami OGROMNE razlike. Ravno tako so tudi ogromne razlike med razlicnimi kraji. Ta napacna predstava je precej pogosta in je ze marsikoga zavedla. Ne zaupaj kar na slepo vsemu, kar ti povedo iz Amerike! V Ameriki ni vse krasno in super. Pri odhodu nikar ne misli, da bo vse v redu ze samo zato, ker gres v Ameriko. Prej se dobro prepricaj, v kaj se spuscas (a brez paranoje!).
Morda se res komu tako zdi, a jaz bi priporocal, da zahodno obalo vzames resno. Kalifornija je npr. ena od najbogatejsih ameriskih zveznih drzav, tam so dobre univerze in sluzbe. Zime so tam zelo mile, podobno kot v Sloveniji na obali. Kot pravi znana pesem, "I wish they all could be California girls."
Mnogi uspesni mladi ljudje v Sloveniji v nekem obdobju zacutijo, da jim Slovenija ne nudi dovolj, da se v Sloveniji ne morejo dovolj uveljaviti, da se cutijo omejene. Zelijo si neke spremembe, zelijo se poskusiti v velikem svetu, zelijo postati "nekdo" na velikem odru. Glede na svojo uspesnost v Sloveniji vidijo sebi lepo prihodnost v razvitih drzavah zahodnega sveta, ki jim nudijo vrhunsko kvalitetne in svetovno priznane univerze. V tem vidijo moznost za profesionalen razvoj, potencialno visoke dohodke ob zaposlitvi in izogib nizkemu osebnemu zivljenjskemu standardu, ki jih vsem uspehom navkljub morda caka v Sloveniji. V Sloveniji ni enostavno biti vrhunski dijak ali vrhunski student: vlagas veliko dela, prejmes tudi veliko treplanja po rami, vcasih se moras soocati z negativnimi odzivi vrstnikov, pogosto si prepuscen sam sebi in ustvarja se vtis, da je okolici vseeno, ce si uspesen ali ne. Zoisova stipendija npr. ni neka posebna nagrada za najbolj uspesne, saj jo danes imajo ze mnogi, tudi ne tako zelo ekstremno uspesni: po mojem osebnem mnenju bi bilo treba tu popraviti sistem dodeljevanja te stipendije - videl sem mnoge primere, ko bi si stipendijo nekdo zasluzil, dobil pa jo je cisto nekdo tretji, za kogar sploh ni bilo jasno, s cim si jo je zasluzil. Zaradi velikega stevila prejemnikov je ta stipendija razmeroma nizka. Ni kaksnih vecjih posebnih konkretnih spodbub za najbolj uspesne, v druzbi je premalo splosne zavesti, da take ljudi potrebujemo in da jih je treba spodbujati. Ekstremna uspesnost le minimalno pomaga pri sprejemu v studentski dom (meni recimo leta 1995 ni; kljub temu, da sem imel vse mozne tocke na maturi, bil super odlicnjak, pa zmagovalec raznih drzavnih tekmovanj in doma iz od Ljubljane precej oddaljene Tolminske, me niso sprejeli v studentski dom... moji starsi in tudi jaz smo bili sokirani. Sprejet sem bil sele kasneje, po 4 mesecih, v cisto povprecnem casu, tako kot vsi ostali.). Nejasen je vpliv ekstremne uspesnosti na zmoznost zaposlitve v kvalitetne sluzbe v gospodarstvu, nic ne pomaga pri razpisih za pridobitev stanovanja preko stanovanjskega sklada RS (razen to, da ce si mladi raziskovalec, lahko kandidiras do 35 leta, ampak se vedno si povsem izenacen z VSEMI mladimi do 30 leta). Npr. jaz sem kandidiral na takem razpisu za stanovanje v Ljubljani, vendar je bilo kandidatov (seveda iz splosne populacije, s katero sem bil po razpisnih pogojih povsem izenacen) prevec in nisem bil izzreban. Problem pri vsem tem je tudi, da je ekstremno uspesnost tezko ovrednotiti in se zato (da ne bi prislo do zlorab) uporabljajo splosni kriteriji, kot so "mladi raziskovalec", "prav dober uspeh ali bolje". Taki kriteriji pa so presiroki in zaobjamejo veliko ljudi, kar potem razvodeni najbolj uspesne. Nejasno je, ali se vse to delo sploh splaca in kaj imas na koncu v Sloveniji od vsega tega, razen lastno (vcasih grenko) osebno zadovoljstvo.
Tako se potem taki ljudje odlocajo za studij v ZDA in tja odpotujejo polni entuziazma, energije, a pogosto na zalost tudi slabo informirani o Ameriki (ceprav mislijo, da so informirani, a v resnici je skoraj nemogoce to biti, dokler nekaj casa ne zivis tukaj). Primere takih ljudi najdemo med nasimi vrhunskimi sportniki (npr. kosarkasi(NBA), tudi hokejisti in smucarji), znanstveniki, zdravniki in tudi gospodarstveniki in pravniki. Vsak je zgodba zase, izkusnje pa kazejo, da je v ZDA veliko tezje uspeti, kot to izgleda iz Slovenije.
Amerika ni Indija Koromandija, je precej surov svet, kjer vlada neizprosna konkurenca. Ce si v Sloveniji prvi, to se zdalec ne pomeni avtomaticno, da bos tudi v 300-miljonski ZDA uspesen. Uspeh je odvisen od veliko dejavnikov in tvoje individualne sposobnosti so samo del tega. Veliko je odvisno od tega, na kaksne ljudi v ZDA naletis. Primer: Drazen Petrovic je pri svojem prvem trenerju v NBA sedel 18 mesecev na klopi, dokler ni mentalno izrcpan in frustriran zapustil kluba. Kljub vrhunski formi, vsem evropskih lovorikah in slavi, trdem treningu v ZDA in prej v Evropi, ga trener preprosto ni hotel dati v prvo ekipo, tudi ce bi si to zasluzil. Drazen sam pri tem ni mogel kaj dosti, enostavno je imel smolo pri situaciji s trenerjem, v katero je prisel. Clovek bi, gledajoc iz Evrope, pricakoval, da en sam clovek (trener) ne more imeti toliko odlocilnega vpliva. V resnici se je pokazalo, da ga lahko ima in da se v praksi v odlocitve trenerja nihce v klubu ni vmesaval. Drazen pa seveda tudi ni imel za sabo armade lokalnih ameriskih navijacev, ki bi zahtevali njegovo igro, saj je v ZDA sele komaj prisel in so njegovi navijaci ostali v Evropi. V ZDA pa si navijacev ni mogel ustvariti, saj je vecino casa sedel na klopi. Ce preberemo Drazenove optimisticne besede pred odhodom v ZDA, se zavemo ogromnega kontrasta med njegovimi zeljami in pricakovanji in dejansko amerisko realnostjo, s katero je bil soocen. Epilog zgodbe: Drazen je po 18 mesecih zapustil klub, imel dve sezoni uspehe v novem klubu, nakar je imel prometno nesreco. Njegov trener, ki mu ni pustil igrati, pa je danes eden najvecjih trenerjev v NBA, priznan in spostovan od vecine, Drazenove zgodbe pa se nihce vec ne spomni. To zgodbo omenjam zato, ker je napacno avtomaticno razmisljati, da uspesnost v Evropi (Sloveniji) pomeni tudi bodoco uspesnost v ZDA. In pri tem ne gre za to, da bi bili kriteriji v ZDA visji, so predvsem drugacni. Zraven pa je povezanih se kup drugih stvari, ki na prvi pogled nimajo nobene zveze in ki so vcasih cisto banalno nakljucne.
Ameriska druzba je izredno individualisticna. Vsakdo ima svoje probleme in jih resuje po svojih lastnih sposobnostih, brez kaksnega vecjega zanimanja ostalih (razen prijateljev in ozjih sorodnikov). Ce problem presega sposobnosti tebe in tvojega kroga ljudi, je prakticno edina resitev denar. Ce tega nimas, problema pac ne bos resil, pa cetudi je to hudo in neprijetno zate in si socialno ogrozen in te je prizadela ta in ona nesreca. Vse to je tvoj problem, drugi pa imajo druge probleme in kaksnega vecjega socutja ali pomoci od neznancev ne bos prejel. Pravzaprav, v Ameriki je razsirjeno razmisljanje, da ce si socialno ogrozen, je za amerisko druzbo bolje, ce te ne bi bilo, ker ocitno ne funkcioniras dobro. Amerika je dezela, kjer so uspesni izredno bogati nagrajeni, v zivljenju neuspesni pa nastradajo.
Pred odhodom v Ameriko sem slisal, da naj bi bili Americani bolj posteni od Slovencev. Vsaj po mojih izkusnjah se to ni izkazalo povsem za resnicno. Vecina Americanov je sicer precej postenih, a pojmovanje tega, kaj je posteno, se lahko razlikuje med Ameriko in Slovenijo. Poleg tega je v Ameriki veliko raznoraznih "scam"-ov (to je, prevar). Posebej tujci smo temu se dodatno podvrzeni, ker pac raznorazni prodajalci, nuditelji raznih uslug (tudi taksnih, ki jih rabis vsakodnevno za zivljenje), ipd. vedo, da smo zaradi neizkusenosti lazja tarca kot native Americani - in pac malce privijejo ceno. Dober primer so mehanicne delavnice, ki pogosto popravijo tudi se kaj, kar ni potrebno in seveda za to zaracunajo. Pred odhodom v Ameriko sem tudi slisal, da naj bi v Ameriki promet na cestah potekal vzorno, vozniki pa da naj bi bili izredno strpni. Res je sicer, da imajo glede na stevilo prebivalcev manj nesrec kot v Sloveniji, ampak, po mojih izkusnjah je v prometu ogromno izsiljevanja prednosti, hupanja, hitre voznje, pritiskov na voznike, ki vozijo v okviru omejitev, voznje pod vplivom alkohola, itd. V primeru, da npr. pride do prometne nesrece, ne bodo priznali krivde in ce nimas pric, ki te podprejo, oz. ce ni ocitno, da imas ti prav, se bos moral pravdati na sodiscu (kar stane vec, kot studentski zep premore). Meni se je npr. tu v ZDA zgodilo, da je nekdo neprevidno speljal iz parkirisca na glavno cesto in se pri tem blago zaletel v moj avto. Imel sem prednost, vozil sem pocasi, a ker je bilo to drugo vozilo veliko (bil je ameriski mini tovornjak), se mu je bilo nemogoce umakniti, ker je pravokotno zaprl celotno cesto. Po trcenju je sofer tovornjaka preprosto odpeljal s kraja nesrece, brez da bi se sploh ustavil. Jaz sem si uspel zapisati registracijsko stevilko in sem zadevo prijavil policiji. Na zalost pa je ves moj "case" (primer) slonel na mojem pricevanju, saj nisem imel pric v avtu. Policija je sicer poskusila najti soferja tega tovornjaka, a ga ni uspela najti, iz meni neznanega razloga. Tako se je zadeva ustavila, policija pa ima itak veliko dela z bolj pomembnimi stvarmi. Mislim, da ce bi za policijo moj primer bil prioriteta, da bi ta tovornjak policija nasla, saj sem podal opis in registrsko tablico. Ker se je to zgodilo v majhni soseski in ne v centru mesta, so doloceni prijatelji tukaj potem spekulirali, da je policist poznal lastnika tega tovornjaka, jaz pa sem pac nemocen tujec in se je zadeva ustavila (ampak to so res samo spekulacije). Skoda na mojem avtu je bila okrog $1,000, kar ni malo, posebej za studentski zep.
Raznoraznih intrig, spletk in ozkih osebnih interesov je v Ameriki ravno toliko kot v Sloveniji. To velja tudi za akademska okolja. Nekoliko manj je le edino "fovsije", ker je ljudi vec, ker ne poznas vseh okoli tebe, ker se ljudje okoli tebe menjajo bistveno pogosteje kot v Sloveniji (ljudje so bolj mobilni, menjajo sluzbe, itd.) in pogosto itak ne mores slediti, kako gre zivljenje vsem okoli tebe. Ameriska druzba je na zalost tudi polna raznoraznih predsodkov, npr. proti crncem, proti homoseksualcem, proti ne-verujocim, proti Arabcem. Poleg tega vecina Americanov misli, da je Amerika najboljsa drzava na svetu in da je ameriski nacin zivljenja superioren nad vsemi ostalimi. Povprecen American stalno poslusa (po televiziji, ipd.), da imajo najmocnejso vojsko na svetu, da imajo najmocnejse gospodarstvo na svetu, da imajo najboljsi pravni sistem na svetu, da imajo najboljse zdravstvo na svetu, da so zmagali v hladni vojni, da so velesila stevilka 1. V tem duhu so bili vzgojeni in tudi vzgajajo nove rodove. V Ameriki se tako ustvarja neke vrste nadvrednosti kompleks nasproti drugim kulturam. Nekaterim Americanom se zdi nepotrebno vedeti karkoli o vsem izven Amerike. Npr., jaz sem tukaj (med ameriskimi podiplomskimi studenti) omenil (bil sem nekoliko naiven in sem pricakoval resno debato), da se EU zdruzuje in da se gospodarsko konsolidira, da ima zdaj enotno valuto, itd. in sem dobil precej vzvisen odziv, da EU nikdar ne bo prehitela Amerike, da EU ni enotna in se ne more zmeniti o nicemer, da ni resen tekmec, da je bistveno odzadaj za Ameriko. Posebej v casu po 11. septembru in posebej, ce si tujec, je v Ameriki tezko kaj pokritizirati cez Ameriko, ker te zelo hitro uvrstijo med "sovraznike" Amerike. Amerika je trenutno (uradno) v vojni in po besedah trenutnega ameriskega predsednika so tarca vsi, ki podpirajo terorizem. V sirsem to za marsikaterega Americana pomeni, da so tarca vsi, ki so proti Ameriki in do Amerike kriticen tujec se hitro lahko znajde v tej kategoriji.
V tem zadnjem odstavku sem nekako strnil bolj temne strani Amerike, zato, da bi bila celotna slika uravnovesena. Se enkrat, opozarjam, da je tista Amerika, ki si jo videl v filmih in na CNN drugacna od resnicnosti. Torej, niti priblizno ni jasno, da ti bo v Ameriki bolje kot v Sloveniji.
New York: velemesto z izredno etnicno pisanostjo; znano po hitrem tempu zivljenja in, zaradi svoje velikosti, kot mnoga druga svetovna velemesta vcasih tudi rahli brezosebnosti prebivalcev (vendar, podobne obcutke sem jaz imel vcasih tudi recimo v Ljubljani in tudi v drugih evropskih mestih). New York je financni center sveta; pesem pravi, "if you can make it here, you can make it anywhere"; New York je sok celo za Americane s podezelja. New York-a se drzi sloves, da je tam veliko kriminala, vendar je to nekoliko zastarela informacija, se iz casov pred zupanom Rudolphom Giuliani-jem. Kriminala je danes v NY bistveno manj kot v preteklosti. New York ima stiri glavne predela mesta: Manhattan (polotok, kjer je vecina neboticnikov, vecina turistov in vecina financnih ustanov in kjer so stanarine zelo visoke), Queens, Brooklyn, Bronx.
San Francisco: najlepse mesto v Ameriki. Izredno lepa okolica! Kulturno pisano in tolerantno do raznih oblik drugacnosti. Zelo zazeljena destinacija v ZDA (visoke cene stanovanj). Ena slaba stran San Francisca je, da se ze vrsto let govori o precejsnji verjetnosti mocnega potresa, glede na podatke o pogostosti mocnih potresov v preteklosti.
Detroit: industrijsko mesto v zatonu, "a no-no" po mnenju precej mojih ameriskih sosolcev. V Detroit-u je "sedez" ameriske avtomobilske industrije.
Pittsburgh: industrijsko mesto, glej opis CMU nekje zgoraj
Cleveland: Slovenska prestolnica v Ameriki, sicer pa po mnenju nekaterih mojih ameriskih sosolcev "zabaceno mesto" (bil sem sokiran, ko so mi to povedali; zal mi je za to, ameriski Slovenci, preprican sem, da mora tudi Cleveland imeti svoje kvalitete)
Boston: verjetno najbolj "evropsko" amerisko mesto; eno od najbolj atraktivnih ameriskih mest z veliko mlade populacije (zaradi velikega stevila univerz... tukaj sta slovita MIT in Harvard). Zelo zazeljena destinacija v ZDA (visoke cene stanovanj).
Washington DC (pogovorno "DC") : glavno mesto; veliko ljudi dela v raznih vladnih sluzbah; to mesto je manjse kot druga ameriska velemesta; jaz sem zivel v DC 3 mesece in imam nanj zelo lepe spomine
Chicago: meni je bil Chicago vsec - velemesto ob jezeru Michigan, t.i. "windy city". Ljudje so se meni zdeli neke vrste prijazni american mid-westerners. V srediscu mesta so kavarne in restavracije, ki imajo poleti mize zunaj (to ni tako obicajno v ZDA kot recimo v Ljubljani). Sem pa na metroju dozivel, da sem bil (skoraj) sam v vagonu, na smolo ravno tudi lepo oblecen, ker sem bil pri nekom na obisku. In je k meni pristopil nek crnec (jaz bi rekel star med 20 in 25 let) in se malce poigral z mano... ces dajmo tega "bogatega" belca malce prestrasiti... z roko me je povsem brez vsakrsnega povoda srednje mocno udaril v glavo (v celo) in se delal, kot da ima pistolo. Ce bi me hotel oropati, ne bi bilo nicesar, kar bi mu to preprecevalo.
Philadelphia: spominja na Boston, evropsko umirjeno
Los Angeles: Tukaj je Hollywood in center ameriske filmske industrije in pa slovita soseska Beverly Hills. Zelo lepe plaze in toplo podnebje. Mesto nima nekega izrazitega centra (sicer ima downtown, vendar se mnoge pomembne stvari ne dogajajo tam), ampak se "nadaljuje in nadaljuje" v predmestja... tipicen "suburban sprawl". Razpoteza se na ogromni povrsini. To je velemesto z vsem kar pride zraven, vecmilijonske hise bogatasev, poulicne tolpe, ljudje z vseh koncev sveta. Tukaj zivi veliko ljudi, ki so prisli v LA z zeljo uspeti v filmski industriji in sorodnih dejavnostih. Najbolj znana univerza v LA je Caltech, so pa tudi se druge zelo dobre: UCLA, Univ. of Southern California, ...).
Atlanta: prispeval Matija Crne, podiplomski student (Ph.D.) kemije
na Georgia Institute of Technology v Atlanti
Atlanta je bila leta 2001 najhitrejse rastoce mesto v ZDA.
V 11 mesecih po mojem prihodu sem je stevilo prebivalcev naraslo za 400.000.
Je sredi ravnine, ker mojim Alp navajenim ocem povzroca precej tezav :-).
Slovi po tem, da je najvecje mesto na ameriskem Jugu, z eno najvecjih populacij
homoseksualcev (takoj za NYC in SanFran). Slovi tudi po nepopisnih prometnih zamaskih,
saj se povprecni prebivalec pelje vsak dan 30 milj v eno smer do sluzbe!!!! Najboljsa
lastnost tukaj je podnebje, ki je zelo milo cez celo leto, le poleti se spremeni v vroc
in vlazen pekel. Ob tem je potrebno pripomniti, da je na enaki zemljepisni sirini kot Kairo.
Montreal: center francosko govorece Kanade. To je dvojezicno velemesto (francoscina, anglescina). Znano po odlicni hrani, festivalih, kulturi in pa tudi po svojih izredno mrzlih "polarnih" zimskih temperaturah (januarski dnevi so tipicno pod -10 stopinj Celzija, ce sije sonce). Zaradi tega obstaja pod centrom mesta omrezje podzemnih tunelov, kjer so trgovine, razne storitvene dejavnosti, zato da ljudem pozimi ni potrebno priti ven na mraz in da se po mestu od tocke do tocke lahko sprehajajo pod zemljo, namesto po ulici nad zemljo. Montreal je neke vrste most med severno Ameriko in Evropo.
Toronto: najvecje mesto v Kanadi. Prijetno mesto, izredno kozmopolitansko. Nekoliko toplejse podnebje kot Montreal. Veliko slovenskih izseljencev.
Vancouver: to kanadsko mesto je pravi skriti dragulj. Veliko sem slisal o Vancouvru, a ko sem ga dejansko sam obiskal, je samo preseglo pricakovanja. To mesto je "skrito" in odmaknjeno na severozahodu ameriskega kontinenta, v Kanadi, ob meji z ZDA. Toplo podnebje (mile zime). Ob oceanu, a cisto blizu hribov (smucanje), aktivnosti v naravi. Izredno lepa pokrajina in visoka kvaliteta zivljenja (med prvimi tremi mesti na svetu, skupaj z Zenevo in Zurichom). Neobicajno prijazni prebivalci, veliko evropskih vplivov in zelo dobra hrana. Najdrazje cene stanovanj v Kanadi. Ena temna stran mesta je veliko stevilo uzivalcev drog... to je izgleda nekako standarden problem najbolj bogatih druzb na svetu. To stran mesta morda poznas iz znane televizijske nadaljevanke "Da Vinci's Inquest", ki se dogaja v Vancouvru.